Za Davida Fosterja Wallacea, ki sodi med najpopularnejše Ameriške pisce srednje generacije, bi težko rekli, da je bil ikonoklast. Pridevnike, kot je wild child, naj New York Times in, da, tudi Rolling Stone, pridržita zase. Wallace je po mojem bil sintet sintetičnega. Pisal je na tisti točki, kjer se je anglosaška epska tradicija literature obrnila navzven, da bi se rešila pred obtožbami solipsizma. Tak način pisanja, ki, v nasprotju z marsikaterim kontinentalnim avtorjem, poskuša ubesediti banalno in vsakdanje ter ju literarizirati, je modus operandi angleških piscev že od časov izpred Joycea. Če bi kateri od teh piscev lotil romana idej, tega gotovo ne bi razkril svojemu občinstvu. Wallacea slednjega ne gre obtoževati.
Namreč, avtor je bil prej analitski filozof, ki se je po lastnih besedah na neki točki zavedel, da se sprašuje, ali ni navaden jezikovni konstrukt, kjer se je prej bal, da je navaden stroj za računanje. Zato se je močno potrudil, da o njegovem pisanju ne bi bilo lahkih zaključkov. Kot novinar in hvaležen intervjuiranec je svojo zahtevo po čustveni neposrednosti izpostavil dovolj, da so ga kritiki uvrstili tako med predstavnike nove iskrenosti, kot tudi med histerične realiste. Še vedno pa se v kritiški obravnavi pojavlja vztrajna navezava z zloglasnim enciklopedičnim postmodernistom Thomasom Pyncheonom [pinčnom], čemur moram pritrditi. Wallace je primer postmodernega avtorja, ki si je raje narahlo zavezal jezik, kot da bi slekel kožo.
Pravzaprav gre za postmoderna sredstva v realistični postavitvi, vse skupaj pa teži k protislovnem cilju. Že kratke zgodbe, ki jih obravnavam, težijo k enciklopedičnosti, seznamskosti. Ko avtor pravi, da v svojem pisanju želi izpostaviti čustva, to pomeni, da bo navedel dobeseden spisek čustev, ki jih na primer mati čuti do sina. Dalje, agent postmodernega, neplastičnega izraza je pripovedovalec, ki kot otrok pri igri vedno znova preureja diskurz okoli svojih likov, ki delujejo za silo realistično v zgodovinsko in razredno določenih okoljih. Skorajda bi povlekel primerjavo s slavnimi kratkimi zgodbami Danila Kiša, a z eno gromozansko razliko. Wallaceovi liki morda imajo hotenja, še bolje fetiše, nimajo pa usmerjene volje. Nekako valujejo v toku netočnega, spremenljivega jezika, ki ne poskuša razkriti ali argumentirati, pač pa je tam iz čiste naslade.
Morda sem s tem naletel na delček Wallaceove izjemne pisateljske veščine, ki se izmika definiciji. Gledano z določene perspektive je veliki dosežek tega avtorja prav literarna reklamacija poznomodernega vedenjskega nekonformizma, nekonformizma življenjskih slogov, ki ne zatira ekscentričnega jezika in pušča prostejšo pot nevrozam in obsesijam. Lahko bi tudi trdil, da je to literatura iznajdbe, v kateri se, tako kot v znanstveni fantastiki, išče nove in zadostne tehnologije, da bi lahko opevala tisto resničnost, na katero sta spekulativno opozorila novi žurnalizem in fantazizem šestdesetih, od Toma Wolfa do Williama Burroughsa, in ki je iz spektakla prešla v življenjski slog.
Vprašanje je, kako je avtor dojemal instrumentaliziranost svojih likov. Ne morem se odločiti, ali sta profanost in grdota sveta, ki ga slika, plod cinizma, ali neke vrste naperjenega prepričanja, o katerem avtor molči. Vsekakor se ironija nikoli ne spremeni v humor, kar daje občutek čudaštva in neprijetnosti, za kateri pa zagotovo vem, da sta namenski in ikonični ter že vgnezdeni v srcih mladih američanov, ki obhajajo Wallaceov spomin. Težava je, da se kar ne morem sprijazniti z literaturo, ki bi bila denudirana velikih pomenov, manifestov moralnega delovanja ali simbolično zvenečih dejanj. Ali se je morda Wallace perfidno, zarotniško ter radikalno odrekel ameriškemu snu, vam ne znam povedati.
A nazadnje moram avtorja okarati zaradi pomanjkanja osredotočenosti njegove optike. Kategorično izrekanje vsega, pa čeprav združeno z živahnim, le rahlo prenapetim občutkom za kolokvijalni jezik, ne pride do polnega izraza v kratki zgodbi, in nasprotno. Avtor zna dati težo jeziku, ne pa tudi zgodbi. Tako zgodbe ostajajo fragmenti, ki pa zopet nimajo ideološke nastrojenosti dobrih fragmentov, tako da imamo pred seboj nekakšne dobro napisane tehnične priročnike o čustveni vsebnosti ljudi in o blagi ironiji obdajajočega sveta.
Jan Adlešič je bil, kot bi rekli v Ameriki, opinionated.
Komentarji
komentiraj >>