Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Razpoke v cesti (953 bralcev)
Četrtek, 15. 3. 2012
Izidor Barši




Hoja ni nekaj samoumevnega. Velja za enega naših prvih velikih življenskih uspehov. Vendar pa se tudi po tem, ko enkrat shodimo, forma naše hoje nikoli ne neha spreminjati. Hoja tako ni le hoja, ampak so hoje jutranje in večerne, mladostniške in starčevske, nesigurne in samozavestne, v ravni črti in v ne tako ravnih črtah. Niso niti stvar svobodne izbire, so prej nekaj oblikovanega s strani našemu telesu tujih sil: stepska hoja je povsem drugačna od mestne hoje. Ti prostori niso naši, ampak smo bolj mi teh prostorov: kot realni in obenem simbolni nam predhodijo.

Ali ste že kdaj prepoznali koga po hoji? Ali lahko načine hoje pripišemo družbenemu statusu, razredu, spolu ali poklicu? Gospoda hodi drugače kot ljudstvo, vojaki drugače kot šolarji. En način upora je nedvomno v tem, da dan sistem prelomimo z vpeljavo nekega drugega sistema: pri tem so bistvene vaje – manekenke vadijo hojo, se je zavestno učijo, da ne bi hodile kot vsak navaden človek. Vendar pa ponavadi z vajo postanejo navadne manekenke, hodijo drugače, a le v situacijah zunaj manekenskega sveta. Izum novega sistema očitno ni dovolj, nekako se moramo znebiti same sistematike, s hojo stkati svoje lastne imaginarne prostore.

Za urbani sistem je dejanje hoje to, kar je govorno dejanje za jezik, pravi nekdo nekje. Čeprav je jezik sistem vnaprej začrtanih poti, pa načrt še ni stvar sama, zemljevid nam ne pokaže dejanskega stanja, vseh motenj, dialektov in cestnih blokad. Zato moramo biti pri govoru bistveno inventivni: izumljamo nove sintakse, delamo bližnjice ali blodimo brez cilja. Enako je s hojo; iz dane urbanistične zasnove ustvarjamo vedno nove pomene, imaginarne prostore, z drugačnim gibanjem izumljamo sami sebe. So pa potenciali tega izumiteljstva nedvomno omejeni z dovršenostjo in kompleksnostjo danega reda ter njegovo močjo predvidevanja, inkorporacije ali agresije proti poskočnim taktikam.

Novosadski pločniki tako od hodca zahtevajo precej zavestno aktivno udeležbo v gibanju, prav pogosto naši koraki niso nikakor predvideni in pločniki redko hodijo namesto nas. Brez pozornosti si v razpokah, krivinah in luknjah hitro zvijemo gleženj, ko pa zapade večja količina snega se potovanja v mestu spremenijo v odisejade rezervirane za najsposobnejše avanturiste, ki so si pripravljeni utirati poti v neprijaznem okolju in se na poti izmikati z lopatami oboroženim mestnim vojskam. Ko zapade dež in se luknje spremenijo v luže, je pločnik, ki iz ene smeri vodi k fakultetam, na nekaj mestih povsem zalit in edina možnost prehoda je ozek dvignjen robnik na katerem lahko poskusimo loviti ravnotežje. Stari in pomembni univerzitetni profesorji morajo, če si ne želijo zmočiti nogavic in robov svojih hlač, kot majhni otroci poskakovati med lužami in izvajati akrobacije na betonski gredi.

Tako pridemo do prvih učinkov uličnih razpok, soočene z njimi namreč razpadejo vse avtoritete. Noben poslanec nobenega transcendentalnega reda ne bo nikoli razprl cestnih luž za nemoten prehod, namenjen njemu in njegovim podanikom. Razpoke torej lomijo ravnine, delajo razlike, so destruktivne z vidika urbanistične ureditve mesta in tako razumljene opravljajo negativno funkcijo. A skupaj s to destrukcijo, rušenjem avtoritete in režima mestne hoje, nosijo nek potencial: to je premik, ki ga zahteva ta napaka v omrežju.

Ta premik ne more biti nikakor koordiniran, je povsem odvisen od kreativnosti brezimnih hodcev: vsak mora urbanizmu v brk izumiti svojo lastno »parkour« [parkur] prakso potovanja. Razpoke dajejo nove možnosti: tisti, ki so se prej opotekali po ulicah, ker svojega gibanja niso uspeli prilagoditi urbanističnemu redu, si lahko sedaj oddahnejo, saj zaradi razpok ni več dobrih, torej avtoritarnih hodcev. V pohajkovanju med razpokami nastajajo novi modeli gibanja, ki jih je potem mogoče uporabiti tudi na urejenih in gladkih mestnih površinah. Mogoče velja pri tem celo določena performativnost, saj se moramo za obvladovanje ulice, za hitro gibanje naučiti gibalnih figur, katerih izvedba zavisi od konkretnih situacij.

Prek razpok od ravnine do ravnine čez tisoče odrov moramo povezati figure v cestni ples: z nizom performativnih aktov tako postajamo nekaj drugega, performer, igralec, nastopajoči v komični drami urbanega življenja. Poleg lastne preobrazbe pa z našo akcijo-kreacijo povežemo razpokane ulice v začasen homogen prostor nekega potovanja. Ta celost je rezultat našega delovanja, je konstruirana, zaigrana in tako povsem imaginarna.

Kaj torej so razpoke? V njih se nabira cestni prah, ampak tudi prst, iz katere mogoče rase plevel, včasih pa celo drevesa. To so nove organizacije materiala sredi centraliziranega državnega urbanističnega reda. Razpoke ponujajo življenju nove možnosti: v New Yorku nekdo živi od razpok v pločniku, z njih pobira drobce zlata in majhne diamante, ki petičnim pešcem padajo iz prstanov. Kar ne najde svojega prostora pod soncem na pločnikih, se pred žarki skrije v temne vrzeli. Nekaj gomazečega se vanje zateče, nekaj norega vanje pobegne. Iz teme raste novo življenje, kakor drevesa, ki premagajo pločnike. Zato razpoke, čeprav si gospodične v njih lomijo visoke pete, niso nič slabega. Urbanistični fašizem pa prepoznamo z enostavnim poskusom. Nagnemo mesto za eno stopinjo in z dvignjenega konca spustimo petdeset tisoč frnikul. Več frnikul kot pride na dno, bolj je mesto čisto.

Za konec pa še priznam nesramno željo tega prispevka. Računa namreč, da si je med poslušanjem čimveč poslušalcev in poslušalk zvilo gleženj.

Na sprehod vas je popeljal Izidor B.



Komentarji
komentiraj >>