Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Potikanja v labirintu krajev in nekrajev (787 bralcev)
Petek, 16. 3. 2012
Sonja Zlobko




Marc Augé [Mark Ože] je francoski antropolog in kulturni teoretik, ki je svetu najbolj poznan po svojem teoretiziranju o nadmodernosti in z njo povezanimi nekraji. A preden se je začel ukvarjati z globalno podobo sveta, je svojo antropološko pot zabeležil z raziskovanjem alladinskega ljudstva na zahodnoafriškem področju ter se kasneje potikal po labirintu Pariza in nabiral impresije o odtujenosti, raznolikosti in prehodnosti prostorov. Iz poglobljenosti v kontinuirano opazovanje razlik tudi sledi antropologija nadmodernosti in uvid v izpraznjene prostore, ki jih poimenuje nekraji. A o tem malo kasneje.

V začetnih delih je razvil nekonvencionalen in skorajda nezaželen način pisanja v antropologiji, ki se ga je označilo kot 'etnonovelo'. Četudi poimenovanje njegovega sloga briše utečeno antropološko ostrino, jo vsebinska raven ne izgubi, nasprotno, njegov specifični slog pisanja je izredno razgiban ključ za prestopanje mej med posameznimi področji in nenazadnje tudi med analitičnimi kategorijami.

In slednje je razvidno pri Augejevem razčlenjevanju prostorskih oblik, kjer se križajo tako individiualne kot kolektivne tematike. Kot prostor je z mejami, videzom in mehanizmi zasnovana tako percepcija človeškega telesa kot konkretni družbeni prostori. In ko prostoru pripišemo vse entitete, ko se ta prostor iz-gradi, postane kraj oz. v dotični knjigi poimenovan kar 'antropološki kraj'. Skupno takšnim krajem je to, da so nosilci identitet, razmerij in zgodovine.

Kraj se z Augejem v antropološkem teoretiziranju kondenzira kot posledica ljudi in njihovih odtisov izkušenj v okolje. Je multipliciran prostor referenc določenih ljudi, njihovih pretočnosti in mej. V sebi nosi esenco pripadanja, ki se po Augejevo prenaša celo na raziskovalca; vsak posameznik je namreč dovzeten za podobe bližine in ima po tem potrebo. A v času nadmodernosti, ki jo definira kot podobo ekscesa, v smislu poplave časa in dogodkov, krčenju in bližanju prostora in vehementni vrnitvi individuuma, se samota in odtujenost naseljujeta v prostorih, ki jih definirajo omenjeni ekscesi in dajejo možnost obstoja tudi 'nekrajem'.

Nekraj ni negacija kraja, ampak je »prostor mnogih krajev«, ki temelji na posameznikovih premestitvah v prostoru in na paralelnih premestitvah pokrajine okoli človeka. Torej nekraj reflektira vedno samo idilo zunaj nas in nas v referencialnosti na pokrajino, okolje pušča bose. Kot primer navržem vožnjo po avtocesti, ki omogoča golo opazovanje, brez specifičnega kraja v nas samih, samo kot gibanje podob, kjer identiteta, zgodovina in razmerja ne igrajo bistvene vloge pri dojemanju prostora. V duhu nadmodernosti so nekraji tisti, ki s podobami pretvarjajo obstoječe prizore v nove eksotizme; na primer Doževa palača kot skorajda reprezentirajoči emblem Benetk - vendar nekraji ne omogočajo sinteze teh podob nekega prostora, saj je na nekrajih zaradi njihove funkcionalnosti in zasnovanosti malo priložnosti za bližino posameznikov. Če citiramo kar Augeja, je »nekraj nasprotje utopije: obstaja, ne daje pa zavetja organskih družbenih vezi.« Pri tem tudi samota ni tista samorefleksivna pozicija, ki bi še vedno inkorporirala sestavne elemente krajev, pač pa sloni na nekakšni izpraznjeni odsotnosti.

Reprezentativni elementi nekrajev so plakati in ekrani, ki začrtajo stike med institucijami, organizacijami in njih storitvami brez človeškega posredovanja. Redukcija dejavnosti in praks na podobe proizvede nekakšno melanholično samoto in omogoča 'čisto' deskriptivno raven prostora, ki postaja sestavni del posameznikovega bivanja, na piedestal pa postavlja individualno zgodovino, kot osrednje oprijemališče družbe.

Tudi sinteze omenjenih kategorij, kraja in nekraja, Auge ne spregleda. To sta dve dopolnjujoči, izmenjujoči se kategoriji, pri čemer antropološki kraj nikoli ni povsem izbrisan iz nekraja, ta pa nikoli ne mora biti povsem formiran. Slednje je seveda onemogočeno, na račun prvega dejstva. Identitete, razmerja in zgodovine se lahko namreč reartikulirajo znotraj nekega prostora, označenega kot nekraj, in dosledno izpodrivajo praznino distance, ki ustvarja samoto.

V samemu začetku devetdesetih, ko je Auge pisal Uvod v antropologijo nadmodernosti, je antropologija še ostajala v poslednji zadregi prekinjanja s tradicionalnim, eksotičnim in avtentičnim v nasprotju s še neumeščenimi tokovi surovega kapitalizma, ki so preoblikovali svet. Ravno v tem pa je, za razliko od nekakšne 'pesimistične' stance konca antropologije, podobno kot koncem zgodovine, Auge videl priložnost za ponovno preizpraševanje poznanega in s pomočjo antropoloških krajev definiral nekraje.

Kritična distanca do Augejevega konceptualiziranja 'novega' sveta še vedno ostaja transparentna samo v tem, da so nekraji predstavljeni z atmosferskostjo novega romanticizma preko izpraznjenega osamelega opazovalca. A tudi ta deluje nekako površinsko, ko v dejanskosti sami nekraji od posameznika zahtevajo ravno takšno pozicioniranje, prestop v neposrednost odnosov pa se dandanes bizarno kaže kot alternativna solidarnostna praksa in ne nekaj samoumevnega. Torej, skorajda protislovno, tisto, kar je skupnega človek doživlja v odsotnosti bližine.

Oboje, bližina in občasna izpraznjena samota, privlači Sonjo Zlobko.


Komentarji
komentiraj >>