V sredo, 14. marca, se je v Mali galeriji v organizaciji galerije Ganes Pratt odprla razstava Beli sladoled. Naslov razstave je v karakterističnem slogu risarskega dueta - Prva resna razstava. Ker je razstava dejansko resna, je naslov tavtologija. In zato nepotreben.
Prva resna razstava je nekako preveč običajna in povprečna. Ne glede na to, da so teme slik precej humoristične, sta postavitev in ves kontekst razstave resna in vsakdanja. Razstava v Mali galeriji nima niti malo humorja. Razstavljenih slik je preveč, tako da se medsebojno razveljavljajo. Razstava deluje kot umetniški bolšjak - preveč barv, preveč razmišljanja, preveč kompozicije. Če se je Beli sladoled že odločil za nasičenost galerije, bi moral iti do konca in dejansko zapolniti še zadnji kos stene. Kar nekaj slik je zelo akademskih in očitno gre za manierizem.
Pri tej razstavi se vidi, kako problematična je odločitev za sodelovanje z bolj komercialnimi galerijami. Beli sladoled že nekaj časa namreč dela po neki svoji logiki in ritmu in njegova jebivetrska posmehljiva drža je prava redkost na slovenskem umetniškem področju. Da ne bi bilo pomote, marsikateri umetnik danes igra na indiferentnost in kul držo, a pogosto je za tem zelo predvidljiva in načrtovana strategija, včasih prava PR mašinerija. Pri Belem sladoledu pa je obratno, Miha Perne in Leon Zuodar nikoli ne skrivata, da sta resna umetnika in da hočeta uspeti, le da to izjavljata tako nespretno, na tako neroden način, da na koncu postane zanimivo. Beli sladoled se nikoli ne norčuje iz družbe, brez da bi se norčeval iz samega sebe. V tem principu je njegova originalnost.
Problem je v tem, da komercialna galerija takšen pristop popolnoma onemogoča. Če hočeš graditi podobo indiferentnega osamljenega umetnika, ki se dela norca iz družbe, potem moraš iz tega ustvariti koncept, upoštevati silo nekih tihih pravil in v bistvu od indiferentnosti ostane samo fasada. Poleg tega galerija, še posebej če gre za komercialno, umetniku prilepi svoj propagandni material in ga potopi v kasto, v katalog. Če pripadaš galeriji, moraš biti na višini genealogije njenega creda. Stvar je taka kot pri podjetjih. Ne glede na to, kakšen izdelek kupite, ne glede na formo in barvo, za našo ceno mi garantiramo visoko stopnjo kvalitete! V tem sistemu umetnik postane kot nekakšen brend čutnosti. To je ena od najbolj originalnih značilnosti naše družbe.
In tako se je Beli sladoled našel v vzorcu, kjer je z umetniki, s katerimi ima v določenih segmentih skupne le barvo ali formo, kot del ene velike ponudbe. Del ene velike programirane kulskosti. Zato ker v tem načinu razmišljanja vlada hegemonija subjekta, se mora iskati original, tisto prvo početje, ki je brez madežev vpliva. Pripadnost Belega sladoleda katalogu se izrazi preko podrobne analize vplivov. V 17. stoletju so reference iskali v antiki, danes jih iščemo v mitskem dvajsetem stoletju. V bistvu pa eno samo nenehno ponavljanje.
Tako je Beli sladoled zdaj spoznal vse svoje očete in matere in vse svoje brate in sestre. Potopljen je v mnogočlansko družino, kamor mogoče na koncu koncev tudi pripada.
Komentarji
komentiraj >>