Režiser Oliver Frljić, trenutna »vroča roba« slovenskega gledališča, se je v Prešernovem gledališču Kranj podal v interpretacijo »Treh sester« A. P. Čehova. Sestrsko navezo v provincialnem mestu, kjer hrepenenje nikoli ne usahne, vpne v raznolik tok uprizoritvenih žanrov in atmosfer. Nenehno preigravanje odrskega izraza, od ironije do patetike, na koncu privede v popolno resignacijo in scenske ruševine. Še preden se fikcija zares konča, ponovno napoči čas, da pohlevno prisluhnemo zunanji realnosti modro-rumene barve.
Frljić v dramo Tri sestre vstopa skozi ravnovesje cinizma in čustvene nabitosti, poskuša biti distanciran, oster, mestoma tudi porogljiv, a hkrati še kako sočuten do protagonistov in senzibilen v prenosu njihovih psihičnih nians. Tem dvosmernim režijskim smernicam pritiče tudi celostna podoba uprizoritve, ki se trdno opira na kostumsko noto izvirnega ruskega realizma, takratnim maniram in obredom srečevanja, medtem ko sta strukturiranje in razvijanje prizorov podvržena sodobnemu preigravanju.
Frljić seveda pričakuje, da smo z zgodbo Čehova seznanjeni, zato iz nje izlušči le bistveno, ki pa je obenem tudi najbolj aktualno – kolektivno malodušje in jalovo upanje na boljše čase. Morda se sliši izrabljeno, a tokratno atmosfersko sozvočje z vsakdanom – pa naj bo načrtno ali ne – meji na srhljivost.
Sovpadanje dveh na videz nasprotujočih si komponent – psihološkega realizma in mehaničnih preklopov prizorov – se pojavi že v uvodnem delu, kjer se protagonisti zbirajo na rampi pred zastrtim zastorom, polni zagona, pričakovanja, tudi histerije ob prihajajočem kontaktu z novimi ljudmi in dogodki. Prizor je zasnovan na zamrznitvah, že skoraj stripovskem postopanju in prenarejenem sitcom hehetanju. Kompozicije scen so natančne, replike precizno razporejene, ključni podton pa že vpelje tesnobna, nervozna, pogosto boleče vase uzrta igralska energija treh sester – Vesne Jevnikar, Darje Reichman in Vesne Pernarčič, ki z dosledno interpretacijo primaknejo glavnino h končnemu učinku vsesplošne atmosfere brezupa.
Tudi naknadni premik v polabstraktni prostor, stiliziran s sedežnimi garniturami in ducat lestenci, scenografijo tretira le kot nujno zlo, predhoden, razmeroma komično zasnovan ritem pa se začne upočasnjevati, številni premolki in tišine korespondirajo z dolgčasom – stilskim emblemom Čehova, vznika vsesplošna praznost, strohnelost medosebnih odnosov, sestre subtilno polzijo v morečo negotovost, osamljenost, izgubljenost, sesuvajo se vrednote, vsesplošna klima postaja mukotrpna, rešitve ni, ostaja le čakanje.
Frljić preko zgodovinske pisave Čehova infiltrira domala neznosen občutek brezvoljnosti trenutne družbe, še posebej pa kulturne skupnosti, ki čaka in zre v megleno prihodnost. In dokler v dogajanje ne vpleta politike, se zdi, da ostaja še najbolj političen. Toda ko na koncu obledeli in mlačni dramski junaki nepremično obsedijo pod sesuto odrsko mašinerijo in žalno spuščenimi lestenci, nas v offu pričaka še samospevni govor aktualnega protagonista rumeno-modre stranke. Redundanca se žal izkaže kot povsem odvečna in ilustrativna. Pa vendar, fenomen Njegove neprestane prisotnosti v domačih scenskih dogodkih ostaja. Do nadaljnjega.
Žlahtnemu dolgčasu se je prepustila Zala D.
Komentarji
komentiraj >>