Del kritiške javnosti je bil nad drugim celovečernim filmom brsteče proslulega režiserja Steva McQueena, prav paternalistično razočaran. Po prvem potresnem sunku, v katerem je Sramota na svojo verižico navesila nekaj uglednih festivalskih nagrad, se je popotresna dejavnost nenadoma zgostila okoli njene, intencionalno boleče vivisekcije. Zbrane pod dežnikom kolektivne ihte, so se kritiške osti zapikale v taktih očitanega populizma filmske govorice, scenaristične paraboličnosti in vsesplošne, vase lomeče pretencioznosti. Toda achtung, postojmo za hip na prav tem mestu, kajti tokovi prevadujočega tehtanja imajo v samobitnosti trenutka vedno odblesk nekakšne absolutne legitimnosti in seveda, Boh ne daj, da bi bilo temu res tako. Kajti Sramota, izčiščen in koncizen film o seksualni odvisnosti je nedvomno več kot zgolj moralistična, terapevtska ekskurzija. V retrospektivnem valjanju pogleda proti preteklemu letu, gre pravzaprav za enega čvrstejših kinematografskih presežkov.
McQueen, ponovno tudi v vlogi koscenarista, je oko svoje jedke kamere iz domnevne partikularnosti britanskega otočja in njenih političnih zdrah, tokrat fiksiral na primarno globalno referenčno točko, tako simbolnega, kot finančnega kapitala – v New York. Spolirano, stroboskopsko, dehumanizirano Veliko jabolko je v Sramoti samostojen, morda celo najpomembnejši subjekt. Že v uvodnih intonacijah je na platno razlita grša plat storilnostno naravnanega urbanizma, ki ga je v vsakodnevni dogodkovni mezgi moč preseči zgolj z obupanim aludiranjem na spolnost. S popularno-kulturnim namreč,pa z masovno marketinškim in nazadnje, preko ponotranjenja in končne vdaje v vsiljeno igro, z občečloveškim, s tistim na ravni individuuma, ki ga tudi sam začne podvajati. In ravno semkaj se v prednastavljene zanke ujame protagonist Brandon, psihično kompromitiran posameznik, ki se lahko z okolico spopada le še preko drsečih vzorcev sesksualne odvisnosti. Ob tem seveda postane ultimativni, neprenehni potrošnik, ki debelo denarnico odpira za voajerske poglede ob striptizu, za on-line digitalno drkarijo, za statusne simbole, ki lahko pripeljejo do lahkega fuka, za cipo, ki mu jo kakor pico v škatli dostavijo pred vrata. In kaj je lahko pri tovrstni slepi, a naoljeni mehaniki delovanja hujše od tega, da v intimo, ki je pravzaprav tam sploh ne bi smelo biti, vdre ekstrovertiran sorodnik, nekakšen vrtinec neprizanesljive refleksije, ki glavo uporno tišči proti straniščnim odplakam prikrite sramote?
Tu bi se film lahko kaj hitro spotaknil na sentimentalni spolzkosti tematiziranega odrešenja, a se mu McQueen s scenarističnim krčenjem predvidenih štrlečih vogalov, naturalistično igro Michaela Fassbenderja in Carrey Mulligan ter ostrim, učinkovitim vizualnim pečatom, ogne z obrtniško lahkotnostjo starega kinematografskega erudita. Od kje torej tista poprej omenjena, zakrčena bojevitost, od kje to silno razočaranje dela strokovne srenje? Levji delež je na obale ogorčenosti gotovo priplaval spričo elitističnega zmrdovanja nad McQueenom - izbiralcem, ki je iz čistokrvne politične biografije svojega prvenca presedlal na žanr seksualizirane psihološke drame. Dejstvo, da je bila Lakota, z zasluženo zlato kamero nafrfuljen debi o irskem uporniku Bobyu Sandsu, ki je svoje telo uporabil kot politično orodje, film o politiki na prvo potenco, je tu zgovoren indikator. Sramota, katere protagonist je ujet v prostoru in času, katerih presek sodobnosti je ultimativno gojišče tesnobe in iz nje porajajočih se psihopatoloških obolenj, je pač političen film v veliko širšem in bolj reprezentativnem smislu. Brandonovo telo, posejano z obilico nenehnih želja, je hipertrofirano telo slehernega posameznika v kolesju kapitalistične proizvodnje seksualnih fantazm, ki si ne more in ne sme privoščiti počitka. Obratno od očitane kritike, da gre za parabolo, ki reklamira regresijo v tradicionalne spolne prakse, film preko konsistentne, realistične ekspozicije bičane torture v resnici prevprašuje strukturne gradnike sodobne seksualnosti in okolico preko katere se ta vzpostavlja. Pri tem je od Lakote vsekakor bolj političen, a tudi manj agitatorski.
Pojmovna dostopnost, oziroma masovna točka identifikacije, pa je prej kot razlog za očitke o režiserjevem populizmu, morda ugoden trenutek občega prevpraševanja pristajanja na seksualne, pa tudi vse druge vedenjske normative, ki jih požiramo, hlastno kot govejo župco ob dopoldanskem, sobotnem mačku.
Steve McQueen pa ob tem ostaja tisti humanistično naravnani mojster kinematografije, ki si kljub mogoči klofuti drzne pripomniti, da pa je v tej juhi resnično preveč soli.
Povsem na skrivaj je v kotu osramočeno onaniral Matjaž Juren - Zaza
Komentarji
komentiraj >>