Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kulturna bodica: Naravni argument v debatah o družinskem zakoniku (654 bralcev)
Četrtek, 22. 3. 2012
Jernej Kaluža



Bodico bomo zapičili v argumentacijsko jedrce iz katerega izhajajo skoraj vse debate povezane z novim družinskem zakonikom. V javnem pismu proti novemu zakoniku recimo, ki ga je medijem razposlala skupina akademikom s teologom Ivanom Štuhecem na čelu, vse temelji na veliki začetni delitvi na naravno in kulturno. Citiramo: »kar dejansko razlikuje istospolno partnersko skupnost od heteroseksualne skupnosti, je dejstvo, da iz istospolne skupnosti po biološki poti ni mogoče ustvariti novega življenja.«
///////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Danes kulturne novice zopet nadomešča njim sorodna vrsta rubrike, kulturna bodica. Bodico bomo zapičili v argumentacijsko jedrce, iz katerega izhajajo skoraj vse debate, povezane z novim družinskim zakonikom. V javnem pismu proti novemu zakoniku recimo, ki ga je medijem razposlala skupina akademikov s teologom Ivanom Štuhecem na čelu, vse temelji na veliki začetni delitvi na naravno in kulturno. Citiramo: »kar dejansko razlikuje istospolno partnersko skupnost od heteroseksualne skupnosti, je dejstvo, da iz istospolne skupnosti po biološki poti ni mogoče ustvariti novega življenja.«

Tovrstne floskule, o nespremenljivi človeški naravi in njenem biološkem bistvu, ki se ga ne sme prekršiti, ležijo raztresene po vseh ravneh medijske pokrajine, po člankih in forumih, vedno, ko se pojavijo tovrstne občutljive teme. In sledeč raznoraznim anketam te floskule počasi pronicajo tudi v ljudske glave. Njihova osnovna in skupna napaka je preprosto ta, da razumejo biologijo tako kot so jo razumeli v 18. stoletju pred Darwinom; češ da obstajajo različne, od Boga ustvarjene živalske vrste, ki se medsebojno razlikujejo po svojem nespremenljivem bistvu. Evolucijski nauk pa ravno nasprotno pokaže, da so vrste nastale iz drugih vrst, da ni v naravi ničesar večnega in statičnega, da se vse konstantno spreminja in postaja nekaj drugega od tega, kar trenutno je. V tem smislu je nesmiselno govoriti o ločnici med naravo in kulturo, vse, kar se zgodi, je tako ali drugače že inkorporirano v naravo: Umetna oploditev ni umetna, temveč naravna, kar nam dokazuje enostavno dejstvo, da je možna. Bolj pomembno vprašanje pa je, ali bo v naravi tudi preživela in če si sploh želimo, da preživi. Ali torej ima potencial ustvarjanja nečesa novega in pozitivnega.

V prej omenjenem javnem pismu akademikov obstaja tudi velik poudarek na pomembnosti in naravnosti dveh bioloških staršev. Pri tem se pozablja, da v naravi obstajajo tudi kukavice, ki svoje mladiče podtikajo drugim ptičjim posvojiteljem, morski konjički, pri katerih za potomstvo skrbi samec, in številne vrste nam bližjih zveri, kjer za potomstvo skrbijo samice. Da sploh ne omenjamo socialnih struktur mravelj in čebel ali drugih naravnih bitij, ki nimajo dveh spolov ali bitij, ki se sploh ne razmnožujejo spolno. To, čemur danes rečemo človeška vrsta, je nastalo iz tovrstnih vrst in tudi bo slej ko prej postala nekaj drugega in drugačnega od tega, kar trenutno je. Prej omenjene izjave s sklicevanjem na večno »človekovo naravo« skušajo to naravo pravzaprav evolucijsko ustvarjati in reproducirati. Gre za "naravo", ki ni nekaj večnega in nespremenljivega, temveč produkt miselnosti 19. stoletja. Nezavedno želijo kaj naj prihodnji človek bo. Iz lastne imaginacije skušajo delati resnico prihodnosti.

Na podobnih temeljih stojita tudi konstantno sklicevanje na freudovsko psihoanalizo in njena domnevna spoznanja o nujni vlogi dveh spolov pri vzgoji, kar edino lahko producira normalnega človeka, torej človeka preteklosti. Bistveno spoznanje psihoanalize je ravno nasprotno. Glavni problemi in konflikti v psihičnem življenju otroka na čelu z ojdipovim kompleksom nastanejo ravno zaradi dveh staršev in njunega striktnega performiranja svojih tradicionalnih spolnih vlog. To seveda ne pomeni, da spreminjanje in predrugačenje družine ni konfliktno, temveč le, da bi bili ti novonastali kompleksi drugačni, mogoče celo malo bolj zabavni od starega Ojdipa.

Za konec pa ne moremo, da se ne bi obregnili tudi ob nasprotno stran, ki poizkuša afirmirati družinski zakonik. Ne zato, ker bi bila preveč, temveč zato, ker je premalo skrajna. Na tovrstnih plakatih in v oglasih imamo recimo fotografije istospolnih partnerjev, ki skušajo direktno posnemati konstelacije »normalnih« družinskih fotografij, s poudarkom na performiranju zakonske sreče. Na vsak način hočejo prepričati, da so te družine skoraj povsem iste in enake heteroseksualnim, pri tem pa pozabljajo na evolucijski potencial družine in drugačne družine, ki bi lahko postala nekaj povsem drugega od tega, kar je še vedno prevladujoča podoba atomske meščanske družine 19. stoletja. S stališča človeške živali je sicer v prihodnosti nemogoče predvideti ali vsiljevati, katera oblika družine bo bolj uspešna, katera bo prevladala. Najbolj verjetna in morda tudi afirmacije vredna je nekakšna simbioza čim več vrst družin in načinov medčloveškega druženja. Vredno je namreč upoštevati dejstvo, da so ravno različni odkloni, skrenitve in mutacije tisti, ki omogočajo evolucijsko postajanje.

Bodico je spisal Jernej


Komentarji
komentiraj >>