Petek, 23. 3. 2012
Pia
Ko se za sodelovanje odločita koreograf in skladatelj, ne nastane nujno ples na glasbo, ampak se lahko zgodi nekaj povesem drugega. Ko koreograf postaja skladatelj, skladatelj pa koreograf, lahko pri tem skupnem postajanju odkrijeta neko novo, še neraziskano polje, v katerem sta oba ravno še sigurna, a ne povsem rutinsko domača. Ravno taka konstantna igra med znanim in neznanim, konvencijo in inovacijo, trdno strukturo in nepričakovanim dogodkom, je situacija sodelovanja in nastopa britanskega koreografa Jonathana Burrowsa in skladatelja Mattea Fargiona.
Torkovo gostovanje njunega dvojčka predstav Ceneno predavanje in Kravji komad zato ni bilo navadno sodobnoplesno doživetje. In vsi vemo, da je kljub trudu te zvrsti po nenehni inovaciji sodobni ples vendarle postal poln klišejev. Morda ravno zaradi pretiranega truda. Nasprotno pa Burrows in Fargion skoraj mimogrede, iz radosti raziskovanja, z iskrivostjo in nepretencioznostjo postrežeta z nečim čudovito nepričakovanim.
Prvi komad, Ceneno predavanje, je polurna ritmično in formalno strukturirana besedna kompozicija. Burrows in Fargion, možakarja srednjih let, jo izvajata po vnaprej natančno določenem scoru (skoru), zapisanem na liste papirja, s katerih jo med nastopom sinhronizirano razbirata. Strukturno gre za hommage Predavanju o ničemer Johna Cagea iz leta 1959, od katerega ohranjata ritmično strukturo, ki besede razporeja v mestoma nenaraven tok, ki ustvarja suspenze sredi stavkov in brzi čez cezure med povedmi. Burrows med tem besednim drvenjem skrbi še za projekcijo, ki lovi ali pa predhaja izrečenim besedam, Fargion pa daje signale tonskemu mojstru, ki spušča glasbo, s katero nastopajoča mestoma podlagata predviden ritem besed.
Taka do potankosti določena hitrost branja, ki v ozir vzame vsako malo pavzo in spremembo hitrosti, zahteva maksimalno zbranost izvajalcev. Med enim in drugim trenutkom, ki ju v zadnji detajl koreografira zahtevna relacija med besedami, ritmom in korelacijo med obema nastopajočima, pa se lahko marsikaj zgodi. Ne le da se pomen tvori v praznih prostorih med besedami, kakor izvemo in izkusimo v predavanju, tudi najbolj zanimivi performativni momenti se zgodijo ravno vmes med temi, do delčka sekunde predvidenimi elementi. Njun nastop se ne more dvakrat ponoviti, a ne zato, ker bi bil vsakokrat nekakšna avtentična improvizacija, temveč zato, ker je malodane preveč strukturiran, tako da so male napake neizbežne. Bo Fergionu zmanjkalo glasu, bo Burrows pozabil premakniti slajd? Ravno te napake pa komad ohranjajo svež in igriv.
Neprestano balansiranje med lahkotnostjo in enostavnostjo na eni ter virtuoznostjo in natančnostjo na drugi strani gledalca pripravi do tega, da diha in zadržuje dih skupaj s predstavo. Medtem ko se pravzaprav nič ne zgodi, drsijo pomeni, slišimo dovtipe o delanju predstave, naši gledalski poziciji, formalnih trikih, kakršno je ponavljanje; hkrati pa te stvari tudi doživljamo na lastni koži. Pomeni se zaradi strukture besedila prikradejo domala sami. Tisti pa, ki zdrsnejo mimo, tako niso pomembni, pravita avtorja.
Prvemu, tudi pomensko intenzivnemu delu večera nato navadno, tako je bilo tudi pri gostovanju v Cankarjevem domu, sledi še drugi, bolj absurden del - Kravji komad. Zdaj nastopajoča stojita za mizama, na katerih sta postavljena dva seta plastičnih kravic. Ob arbitrarno izbranih, a natančno določenih zvokih in gibih nato Fargion in Burrows kravice animirata. Kar je bilo prej domala filozofsko predavanje, zdaj ob popolnoma istih formalnih pogojih postane bizarna kombinatorično-gibalna otroška igra.
Stavčne strukture, med katerimi vztraja pomen, zdaj nadomestijo občasne posamezne besede, ki so samo eden med drugimi elementi, na primer kravicami ali pesmicami. Nasprotno kot Ceneno predavanje, kjer linijo pomena prekinja ali podkrepljuje ritem, nam Kravji komad nudi zvočno-vizualno sinkopo, kjer lahko vznikajo zgolj naključni mali pomeni, ki takoj nato v splošnem absurdu ugasnejo. Taki mali naključni vzniki so plod malodane naključnih kombinacij, a ponovno v vsem skoreografirane oziroma skomponirane celote, ki jo tvori skup sicer zelo različnih materialnih nosilcev, od besed in zvoka do giba in predmetov. Glasbena kompozicija se preseli tudi na neslišne nosilce, ki jo podaljšujejo v koreografsko sliko, ki nas neprestano intrigira z nepričakovanimi vpadi. Gledalec si ne more kaj in si s smehom pomaga premagovati skoraj nadsvetlobne prehode med popolnim absurdom in naključnimi vzniki nepričakovanih pomenov.
Osupla v nasmešku se je na razširjenem terenu koreografskega še domače, a ravno prav negotovo počutila tudi Pia Brezavšček.
Komentarji
komentiraj >>