Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Narcisizem med rjuhami (1878 bralcev)
Petek, 23. 3. 2012
univerza



O tem, kako je užitek premagal ljubezen.

Podmazan seks za večji užitek, Užitek je BMW, Končni cilj za večji užitek so prvi rezultati iskanja pod geslom užitek na Googlu. Vse kaže, da je užitek postal glavna vrednota v današnji družbi. Užitek predstavlja prizmo, skozi katero gledamo na svet.

Poljski sociolog Zygmund Bauman ugotavlja, da se je v postmoderni družbi spolni užitek končno ločil tako od ljubezni kot od reprodukcije. Po njegovo je današnja spolnost usmerjena predvsem v orgazemske učinke. V podobni smeri razmišlja tudi Giddens, ki prav tako vidi spolne užitke kot najpomembnejšo dobrino, s katero partnerja razpolagata. Kljub temu Giddens nasprotuje Baumanu, saj meni, da je spolna prihodnost pisana na vzajemnih in enakopravnih odnosih med partnerjema in ne na svobodnih spolnih odnosih vsepovprek. Bauman se brani, da je najpomembnejša kulturna značilnost današnje družbe  omejeno doživljanje časa. Omejenost pa spodbuja takojšnje užitke, osamosvojene od drugih vidikov spolnosti.

Na vse skupaj lahko gledamo tudi iz drugačne perspektive. Ameriški zgodovinar Lasch v svojem delu Kultura narcisizma zapiše, da je rast birokracije v družbenih razmerjih poznega kapitalizma spodkopala vse oblike patriarhalne avtoritete. To je oslabilo družbeni nadjaz, institucionalno avtoriteto, ne pa tudi individualnega nadjaza.

Govorimo o popolnih pogojih za razvoj patološkega narcisizma. Permisivnost oziroma odsotnost družbenih prepovedi je spodbudila razvoj krutega in kaznovalnega nadjaza. Nadjaz črpa energijo iz nezavednega in tako njegovi iracionalni elementi prevzemajo nadzor nad posameznikovim delovanjem. Slednje lepo opiše Žižek v razmišljanju z naslovom Patološki narcis kot družbeno nujna forma subjektivnosti: "Materinski nadjaz ne prepoveduje, marveč zapoveduje, nalaga uživanje v podobi nenehnega hlastanja za socialnim uspehom, dominacijo nad drugimi in njihovim izkoriščanjem za potrditev lastnega narcisizma."

Da bi preverili, v kolikšni meri je narcisizem prisoten v današnji družbi, si lahko ogledamo tipični študentski zmenek. Tukaj seveda res mislimo na zmenek v najbolj običajnem pomenu in ne spoznavanje partnerjev ali partneric na zabavah.

V pripravah na zmenek si nataknemo maske. Govorim o načrtu, s katerim bomo našo simpatijo očarali, kako se ji bomo predstavili, kaj o sebi ji bomo povedali in kaj zamolčali. Z drugimi besedami, trudimo se napraviti vtis, da smo popolni. Naš cilj je osebo prepričati, da smo tudi mi njej všeč in zato se poslužujemo sredstev prevare. Četudi si tega nočemo priznati, je pogosto cilj prvega zmenka v tem, da z različnimi strategijami osvajanja dokažemo sebi, da smo sposobni osebo, ki nam je všeč, prepričati, da smo tudi mi všeč njej. To, čemur mi pravimo osvajalska strategija, bi drugi imenovali manipulacija.

Druga pogosta značilnost mladih je temeljno nezaupanje. Večino nas je strah, da bi se napačnemu človeku preveč odprli. Strah nas je lastne ranljivosti in ta strah nam pogosto ne omogoča pristnih odnosov. Prav tako si ne dovolimo imeti pravih čustev, ampak jih, v kolikor gre res za iskrena čustva, raje potlačimo in nadomestimo s plitkejšimi. Seveda je razumljivo, da svojih čustev ne razkrijemo kar komurkoli, vendar jih pogosto ne razkrijemo niti tistim posameznikom, ki si to zaslužijo. Na ta način ljubezen pogosto zamenjamo s spolnim užitkom in stabilne, dolgotrajne zveze za kratke. Takšne kratkotrajne zveze, ki temeljijo na hladnih in čustveno neobremenjujočih partnerstvih, so preprosto bolj varne in ker danes le še užitek šteje ...

Vrnimo se za trenutek na sociološko teorijo, kjer Bauman trdi, da je postmoderna družba družba, ki favorizira krhke in na preudarku temelječe odnose. Ivan Bernik v svoji razpravi o spolnosti v času individualizma in racionalnosti na to temo zapiše, da svoboda pri iskanju spolnih užitkov, ki sicer lahko vsebuje prefinjenost pri njihovem ustvarjanju in prejemanju, ne prinaša potešitve, saj doseženi užitek zbuja le željo po novem, še višjem užitku.

Govorimo o rezultatih ankete, ki smo jo prejšnji teden izvedli med študenti. Ugotovili smo, da študentje svojo spolnost doživljajo precej svobodno in se spolnim užitkom prepuščajo v študentskih domovih in na zabavah. Kljub temu pa na podlagi raziskav, zbranih v knjigi Spolno življenje v Sloveniji, ugotovimo, da raziskave niso potrdile Baumanove teorije o prevladi družbeno prostolebdečega iskanja spolnih užitkov. Raziskave so pokazale, da spolnost večinoma ostaja znotraj partnerskih zvez. Po drugi strani pa ne moremo trditi, da na tem področju ni prišlo do nobenih sprememb. Spremenile so se namreč značilnosti partnerskih zvez, ki pa so, kot pravilno ugotavlja Bauman, vse bolj krhke, kratkotrajne in prehodne. Gre torej za nekakšno serijsko monogamijo. Ta izvira iz tega, da zveze ne temeljijo več na romantični ljubezni, ki je včasih opravičevala zakonsko zvezo, ampak na ljubezni, odvisni od sprotnega soglasja obeh partnerjev, oziroma, kot bi jo imenoval Giddens, na sotočni ljubezni.

Serijsko monogamnost pa lahko razumemo tudi drugače. Znano je namreč, da partnerske zveze močno olajšujejo dostop do spolnih aktivnosti. Ivan Bernik ugotavlja, da dejstvo, da so nekatere spolne aktivnosti, ki niso umeščene v trdne partnerske zveze, postale vse bolj družbeno sprejemljive, vpliva na motive za vstopanje in vztrajanje v partnerskih zvezah. Bolj kot kadarkoli je pomembna želja po spolnih užitkih in ugodju, povezanem z intimno bližino. Izbira optimalne partnerske zveze in vztrajanje v njej sta vse manj povezana z moralnimi oziri in vedno bolj z racionalnimi preudarki.

Na tej točki se lahko vprašamo, kako je potreba po intimni bližini povezana z racionalnimi preudarki. Kajti, če gre pri intimni bližini za ljubezen, se nam postavlja vprašanje, ali jo lahko racionalno opredeljujemo?

Kolikor vem, danes ljudje, če jih vprašamo, zakaj nekoga ljubijo, ne odgovorijo zato, ker ima dolge noge ali pa ker ima lepo ritko. Odgovorijo, da preprosto vejo, da ljubijo, a ne znajo razložiti, zakaj. Če torej ljubezni ne znamo racionalno utemeljiti in če ljudje na zveze gledajo vse bolj racionalno, lahko sklepamo, da v novejših partnerstvih ni več ljubezni. Seveda to ne velja za vse zveze, temveč le za tiste, v katerih največji smisel partnerjem predstavlja spolni užitek.

Poglejmo si primer. Spoznamo osebo, ki nam je zelo všeč. Kadar se pogovarjamo z njo, se nam glas trese, roke potijo in srce nam bije hitreje. Sami pri sebi ugotovimo, da smo se zaljubili in začnemo idealizirati predmet svoje ljubezni. Predpostavimo, da po nekaj zmenkih prepričamo osebo, da se zaljubi v nas.

Znani raziskovalec ljubezenskih odnosov dr. Zoran Milivojević v svoji knjigi piše o zaljubljenosti kot fazi, v kateri smo nad osebo, v katero smo zaljubljeni, očarani. Nato faza zaljubljenosti mine in takrat pride do faze razočaranja. V tej fazi gre, še posebno v spolni kulturi, kot smo jo prej opisali, večina parov narazen. Tisti, ki ostanejo skupaj, so šele prišli do točke, na kateri se lahko razvije ljubezen.

Tak scenarij vsaj metaforično spominja na prizor iz romana Slika Doriana Graya Oscarja Wilda. Dorijan Gray se silno zaljubi v Sibyl, nadarjeno igralko. Ko si s prijatelji ogleda igro Romeo in Julija, Sibyl svojo vlogo odigra obupno. Dorian ji po predstavi očita, da je s svojo slabo igro ubila njegovo ljubezen do nje.

Scenarij si lahko razlagamo na sledeči način. Dorian Gray predstavlja patološkega narcisa, ki sprva v Sibyl vidi idealnega drugega. Po prvi napaki odnos do nje stoodstotno spremeni in jo izenači z nevrednimi drugimi. Prejšnjo ljubezen spremeni v sovraštvo. Če uporabim besednjak, ki ga pogosteje uporabljamo v takšnih situacijah: Gray v romanu vsem razlaga o svoji zaljubljenosti, pripravljen se je poročiti z mlado igralko. Potem naenkrat zaljubljenost poneha in nastopi razočaranje. Gray in Sybil gresta narazen.

Je potem naša spolna kultura le izdelek ali posledica prevladujoče narcistične kulture?

Prispevek pripravil: Otto Gerdina, pasivno opazoval Kuki

 



Komentarji
komentiraj >>