Četrtek, 29. 3. 2012
LukaZ
* Kaj nam razpira deveti studijski album čislanih britanskih melanholikov Tindersticks v njihovi prepoznavni zvočni mehkobi in kaj nam sploh še lahko odgrne z dimom prepojena žametna zavesa njihove glasbe, ki vstopa v tretje ustvarjalno desetletje? Odgovor, ki ga ponuja plošča 'The Something Rain', tretja plošča po razpadu izvorne postave Tindersticks, pravi, da se za zaveso pravzaprav ne skriva nič. Tindersticks in njihova glasba so ta zavesa sama, prepojena z zgodovino benda, ki se v zavesi guba in oplaja z novimi vonjavami, postaja rahlo hrapava, ponekod celo scefrana, na kosih rahlo obledela, na mestih še vedno mehka in kot celota še vedno težka. Težka v smislu emocionalnega naboja, ki ga zasedba vpenja ne zgolj v besedila, temveč tokrat tudi vešče v samo glasbo, v mozaik, krpanko devetih pesmi, ki so nastajale v obdobju enega leta v njihovem studiu v Franciji. Prva mala plošča s skladbo 'Medicine' nam je v videospotu ponudila kukalo v intimo njihovega ustvarjanja, v prazen studio, prašno in zguljeno opremo, popite steklenice vina in pokajene cigarete. Kot vabilo se razkriva tudi skladba 'Come Inside', nasploh pa tematsko ploščo lahko grobo orišemo kot vabilo, klic, nezmožnost dotika in stika.
Prazen prostor, podložen z zvokom pričujoče skladbe, kreira ambient, občutje Tindersticks, ki deluje na dveh ravneh. Na eni ravni deluje kot hermetično zaprt prostor, preveč ujet v lastno podobo in izraz, ujet v melanholijo, v zgodbe iz obrobja, v padle ljubezni in hrepenenja, ki jih izreka momljajoči globoki glas Stuarta Stapelsa. Tudi na pričujoči plošči nas čaka tragična zgodba nekega dekleta, ljubimci pa se v nezmožnosti ljubezni obupano oklepajo drug drugega zgolj s konicami prstov. Tindersticks album posvečajo vsem osebam, ki so jih izgubili v zadnjih letih, ob tem pa pravijo, da 'še vedno delajo in igrajo muziko, pijejo, jokajo, se smejijo, prerekajo in fukajo'. Ta izjava se sliši kot dober rezime njihove muzike, spoj svetobolja in tragike skozi hedonizem mehke erotike. Ta odzvanja skozi mehak jazz, hotelsko lounge muziko, godalne, orkestralne in pihalne aranžmaje, občasne kitarske eskapade, skozi pobeljen soul in filmsko glasbo, ki so zaviti v temino luči, a osvetljeni in senčeni s ceneno svetlobo rdečih neonskih luči. Podoba je videti precej ceneno kurbiš, kot mehak melodramatičen pornič za intelektualce srednjih let z večno strtimi srci v skrbno urejenih toaletah. Le da jih Tindersticks občasno znajo dobro preznojiti, zmečkati in raztrgati, tako da spadajo tako v fine prostore kot na nočne ulice in klube Soha.
Tam se zna dogajati zgodba otvoritvene, kar devetminutne skladbe 'Chocolate', zgledne podobe zgoraj opisanega sveta; ceneno stanovanje, kurbe na vogalu, plate in knjige, mrzla voda, petek zvečer, pub, ženska, pijača, chit chat, kurjava, pogovori o Johnu Barryju ((Sic!)- čeprav zakaj pa ne tudi o Barryju Adamsonu?), vroča čokolada, čiki, 'shit you're a chap' in 'i was never a breast man anyway'. Mizanscena za nadaljevanje filma 'Crying Games', govorjena s strani tolkalca Davida Boulterja, podprta z zakajeno barsko muziko, pogumen in nepričakovan začetek plošče. V svoji vsebinski zasnovi pa je vseeno povsem tipičen za Tindersticks, poleg tega pa ne doseže niti pol toliko intenzivnosti kot denimo preprost kitarski motiv, ki se vleče skozi film Claire Denise 'Tujeć. In v kakšnem njenem drugem filmu ga oziroma je junak ne bi le pofukal, temveč celo pojedel. Hočemo hardcore! In tega Tindersticks dostavijo s skladbo 'Frozen', temačnim hrapavim funkom, s strašljivim Terryjem Edwardsom na saksu in pihalsko sekcijo, ki hrepenenje refrena 'If I Could Just Hold You' spremeni v srhljivo slo, v teror nezmožnosti želje, ki pulzira skozi plesno omamo. 'Frozen' je za Tindersticks to, kar je denimo skladba 'Theme From Turnpike' za belgijske dEUS. Nasploh so boljše skladbe na plošči tiste, v katere Tindersticks v formo samosvoje tolmačenega belega soula in R & B-ja vnesejo mehkejši pulz funka, denimo v odlični, zapeljivi 'Show Me Everything' in najbolj up-tempo skladbi albuma 'This Fire of Autumn'.
Glavna odlika plošče 'The Something Rain' leži v aranžmajih peterice Tindersticks, ki se ji pridružujejo še pihalci, harmonikar in ženski vokal. Glavna novost in odlika nove plošče je v izraziti repetitivni podstati večine pesmi, ki nastavijo občutje vsake pesmi in ga nato senčijo, svetlijo in variirajo skozi temačno in svetlo zveneča glasbila, od zvončkov, orgel, harmonike do tenorskega saksofona in basovskega klarineta, ki podčrtujeta bolj senčne strani pesmi. Tindersticks so se ognili nabuhlosti aranžmajev, ki so jih včasih krasili v preteklosti, s tem pa tudi zdrsa v patetiko. Glasba vsake pesmi s postopno gradnjo intenzitete imenitno gradi in podčrtuje sporočilnost glasbe, jo vodi v stranpoti, dvoumnost in večpomenskost, ki jih že pregovorno v sebi nosijo Staplesova besedila ali premolki med besedami. To je ta druga, senčna raven Tindersticks, zaradi katere niso nikoli postali zares osladni. Zato pričujoča plošča ni pomladno hrepenenje, kot smo lahko brali v nekaterih interpretacijah. Tovrstna tolmačenja reducirajo Tindersticks na goli uglajeni videz. Drugi skušajo pod njim razbirati pomenske odtenke, od trpljenja do cinizma, humorja in perverzij. A vse to leži že na sami površini. Oziroma uglajenost sama je perverzija in cinizem, ki jo Tindersticks z vztrajanjem pri njej v besedilih, glasbi in imdižu na pričujoči plošči priženejo do lastnega kreativnega viška v zadnjih letih ustvarjanja.
* Luka Zagoričnik
Komentarji
komentiraj >>