Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SKLEPNI UNIKOMPLEKS NE VARNEGA DELA (679 bralcev)
Petek, 30. 3. 2012
Francii



...Pozdravljeni v še zadnji oddaji prvega sklopa Unikompleksa, ki se je pretežno ukvarjal z ne-varnim delom na področju Univerzitetne redakcije ter univerze, kot ne varnega prostora v smislu zaposlitev...

Več ob 14h!

Pozdravljeni v še zadnji oddaji prvega sklopa Unikompleksa, ki se je pretežno ukvarjal z ne-varnim delom na področju Univerzitetne redakcije ter univerze, kot ne varnega prostora v smislu zaposlitev.

Ko govorimo o ne varnem delu, lahko tako preko podatkov, ki smo jih tekom oddaj pridobili, rečemo sledeče. Ne-varnih zaposlitev je vse več. Začenjajo se znotraj redakcije, kjer za preživetje vsak član opravlja v povprečju najmanj tri nevarna dela. Iz naslova del, ki se opravljajo, ni moč povleči nikakršne druge pravice, kot pravice do plačila.

Kljub temu, da ljudje delajo, za to delo ne dobijo socialnih dodatkov, regresov, vračila stroškov prevoza, malice ter kar je še tovrstnih pravic. Ne-varno delo ter posledično tudi vsako drugo delo je razvrednoteno, kakor so razvrednoteni ljudje, ki to delo opravljajo.

V luči novih, kvazi socialnih pravic, si, zato, ker delaš, še dodatno razvrednoten. Vsako nakazilo na račun se ti namreč odšteje od socialnega transferja, ki niti ne nosi več imena podpora. Tako je potrebno vzeti vsako delo, sicer lahko postaneš dolžnik državi. Ta na drugi strani socialno podpira kapital, preko nepovratnih subvencij podjetjem, dokapitalizacij, spreminjanj lastništev, gradnje projektov z zasebnimi investitorji, ki dezinvestirajo predvsem pod-plačane delavce in tako dalje in tako naprej.

Naslednja zadeva, ki smo se je lotili na podlagi prve oddaje, ko smo torej izvedeli, da člani univerzitetne redakcije v povprečju opravljajo 3 dela, je bilo študentsko delo. Študentsko delo se je mnogokrat omenjalo kot socialni korektiv, vendar je postalo delo, kot vsako drugo. Postavilo je temelje za agencijska poslovanja z delom. Delovno silo se tako že od študentskih časov naprej prodaja kot blago. Za to blago si vestno jemljejo razne provizije, tako posredniki, organizacije kot tudi država.

Posledice, ki jih je naplavilo študentsko delo, se kažejo v takojšnji nadomestljivosti. »Če ne boš ti, bomo našli drugega.« To je namreč argument mnogih delodajalcev. Po drugi strani se vse pogosteje zahtevajo prav takšne kvalifikacije kot za prosta delovna mesta na Zavodu za zaposlovanje, s to razliko, da delavcu ne teče delovna doba, lovi se na status študenta, ki fleksibilnost svojega časa porablja med delovnim mestom in fakulteto.

V delo študente silijo predvsem nizki dohodki ter visoki stroški življenja v enem izmed študijskih mest, razen tistih seveda, ki prihajajo iz mest, kjer se lahko izobražujejo. Kljub temu pa ne smemo zanemariti dejstva, da se tudi pri njih podaljšuje čas odvisnosti od staršev. To odvisnost lahko opišemo bodisi kot finančno bodisi kot stanovanjsko, ponavadi pa ti dve odvisnosti hodita z roko v roki.

Določene aktivnosti, da bi se tovrstna ne-varno zaposlena delovna sila organizirala, sicer potekajo na sindikalni ravni, kjer je ustanovljen sindikat Mladi +. Tam se sedaj ukvarjajo predvsem z mladimi. Tem, torej mladim, včlanjenim v ta sindikat, predvsem karierno svetujejo ter jih informirajo. Pri vsem naštetem ne moremo spregledati dejstva, da gre tudi pri tem sindikatu za delovanje v obstoječih okvirjih razporeditve moči in ne za to, da bi spremenili odnose, ki so se postavili v zadnjih dvajsetih letih.

Naslednji problem, na katerega naletimo, so študentje sami. Ti se do neke mere zavedajo paraziterstva in spornosti študentskega dela, vendar ne problematizirajo niti tega, da morajo delati. Zavedanje samo pa tudi ob slepem pristajanju na vsako ponujeno delo - »ker delo je vrednota, dokler je zastonj, ali pa vsaj poceni« - ne vodi v združevanja na delovnem mestu ter na naslavljanje pravic, ki nujno ne bi izhajale iz dela. Še samih zahtev ponudnikov del preko študentskih servisov se često ne problematizira, navkljub temu, da so posredovalnice začele zahtevati že malodane doktorsko izobrazbo za opravljanje določenih del.

Telesa in glave tako še naprej služijo gospodarjem iz gospodarstva ter se vestno šibijo pod pritiski naloženega jim dela. Ti simptomi se čedalje bolj, ali pa že vseskozi, prenašajo tudi na univerzo. Ne-varnosti dela znotraj te ostarele gospe najbolj čutijo mladi raziskovalci, asistenti, tehnično osebje, varnostniki, čistilke ali pa tisti, ki se želijo izpostaviti in spregovoriti o svojem ne-varnem delu. To nam najbolj jasno kažejo zvočni posnetki, ki smo jim morali pridodati anonimnost, saj nad njimi kraljuje strah pred izgubo zaposlitve. To nam potrjujeta sledeči anonimni izjavi:

Kaj se pravzaprav dogaja v smislu inštitucij na Univerzi. Na tem mestu nam določeno sliko zariše izredni profesor politologije Andrej Lukšič:

Ob zavedanju, da očitno obstaja sistemski problem, ki reproducira sedanje stanje osebnih in materialnih odvisnosti, ter da se je ne-varnost dela razširila kot kuga, za konec prisluhnimo še možnim potem iz nastale zagate:

V povezovanju na ravnih ravneh, horizontalnem organiziranju in sodelovanju namesto tekmovanju ter seveda boju za... je rešitve v sklepnem Unikompleksu ne-varnega sklopa uzrl Franci.


Oddaja v celoti:

 



Komentarji
komentiraj >>