Spoštovani- poplava dnevnopolitičnih tračev in črne kronike je pri nas že dolgo prevladujoča informativna vsebina medijev - čast redkim izjemam. Lokalna »velika slika« -samoumevnost desne državne politike, ki je krepko sokriva za sedanje gospodarsko in javno-moralno razsulo, a ji vseeno dovolimo, da je na oblasti in da vsiljuje svojo umazano igro, pa sokrivost strank levice, samoumevnost ekonomskega neoliberalizma , degradacija javnega in skupnega in pasivnost , pohlevnost potrošniške civilizacije – vse to ni niti več »večno vračanje enakega«, ampak vedno slabšega: res depresivno.

Morda pa bo pomagalo, če naredimo nekaj korakov stran v globalno »veliko sliko«, kot jo ponuja veliki teoretik svetovnega sistema Immanuel Wallerstein, ki je lansko leto ocenil kot »dobro za svetovno levico«, v katero
Pa- za razliko od nekaterih naših akademskih levičarjev- ne šteje le socialnih gibanj/foruma, Occupy Wall Street pa španske indignados, ampak tudi soc-demokratske oz. levo-sredinske stranke. So bila pa gibanja glavna v »revoltu proti državnim politikam varčevanja na račun javnega sektorja in hkratnega reševanja zasebnih bank z javnim denarjem. Pri nas je to neuspešno poskušala leva vlada, sedaj je na vrsti desna. Družbena gibanja pa so po W. spremenila, prestavila »svetovni diskurz« od samoumevne ideologije neoliberalizma k temam neenakosti, nepravičnosti in dekolonizacije- seveda z veliko pomočjo krize, je treba dodat. Skratka- po dolgem času »brez alternative« naj sedaj ljudje sistema ne bi več jemali kot samoumevnega, pravi W. No, en del ljudi že; pri nas še manjši, morda pa bodo to spremenili prav super-hikovski ukrepi nove vlade.

Vendar W. opozarja: ni nujno, da bo svet.levica ta svoj diskurzivni uspeh pretvorila v sistemsko »politično spremembo«; kajti iz ekonomsko jasnega in naraščajočega prepada med 1% in 99% ne sledi samo na sebi , da je takšna tudi politična delitev- desne polit. sile tako še vedno, kljub krizi in kritičnim javnim diskurzom obvladujejo polovico svetovnega prebivalstva- tisto našo, bogatejšo-zaenkrat. Za Wallersteina nujna politična enotnost levice pa je še daleč. Delitve so stare in znane – zadevajo volitve- eni scela zavračajo udeležbo, drugi so pragmatični-po logiki »delovati je treba od znotraj«; drugi napadajo to politiko«manjšega zla«,češ da legitimira sistem – točno to dilemo smo imeli tudi mi na zadnjih volitvah, le da pri nas doslej ni bilo alternative, ki jo po W. imajo drugje- namreč podporo »pristno levim izven-parlamentarnim strankam-teh, vsaj resnih, doslej ni bilo. Po volitvah pa so to polje pri nas zasedle– bivše »leve« oblastne stranke. Za W. je strategija osvojitve drž. Oblasti morda celo grožnja dolgoročni spremembi svetovnega sistema, saj je že večkrat propadla. Mora pa S.L. vendarle storiti vse,kar more, tudi da gre na volitve, če s tem kratkoročno manjša trpljenje ljudi zaradi krize. So pa te odločitve so bolj stvar politične taktike. Temeljna je po W. debata med Idejama »razvoja« znotraj obstoječega sistema in korenito »civilizacijsko spremembo«- v EU je to v dobri meri debata med sindikati na eni in zelenimi/ekologi na drugi strani. Prvi zagovarjajo zaposlovanje, torej »rast«, zelene/ekologe obtožujejo, da subjektivno in tudi objektivno podpirajo desnico. Tu bi se lahko vprašali, kam npr. pri nas spadajo Ekologi brez meja oz. na videz izjemno uspela akcija Očistimo Slovenijo, ki jo vsi na vse pretege hvalijo, četudi so konkretni rezultati dvomljivi, kar so priznali nekako tudi sami- akcija je bila zadnja. Nek kraški tabornik-udeleženec pa je povedal to, kar smo tu že tudi: cela reč je brez radikalne državne intervencije najprej potuha onesnaževalcem. Če se vrnemo v veliko sliko: zeleni/ekologi seveda očitajo »razvojnikom« da zgolj vztrajajo pri statusu quo, pri najslabših lastnostih kapitalizma, ki povzroča nepopravljivo škodo tako okolju kot družbi. Je kaka rešitev iz vseh teh dilem in protislovji? W. sam ponuja rešitev, ki deluje bolj pragmatično kot teoretsko/načelno: struje Levice naj najdejo v konkretnih zadevah kompromis. Kako in zakaj naj bi do tega sploh prišlo, ko pa se ni zgodilo po treh letih krize? W. se tu posredno približa Žižku- namigne, da a bi lahko pomagala nevarnost nove, še hujše krize ali kar katastrofe, ko pravi: »če delitve znotraj svet.L. ne bodo premagane v prih. 5-10 letih, le-ta ne more zmagati v dolgoročnem boju za nov sistem, kar naj bi nato trajalo 20-40 let. Kapitalizam bo zagotovo propadel; ni pa nikakor jasno, da bo sledilo karkoli boljšega- prej obratno. No, mi tule pa lahko le upamo, da se bo Janša ostal škorpijonsko zvest sebi in bo dosledno vztrajal pri trdem varčevanju, demontaži socialne države, javnega sektorja itd. Če bodo dosledni tudi sindikati bodo morda kmalu nove volitve. Vendar je to malo verjetno-seveda zaradi procesa Patrija. Skratka Italijanski scenarij
izpred 20 let. Lahko noč in srečno.

Ps: Wallersteineve dvotedenske komentarje dobite na spletki Agence Global.