Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DPU poročilo s predavanja Jana Toporowskega (642 bralcev)
Torek, 3. 4. 2012
DPU



...V četrtek, 29. marca 2012, je v okviru 15. letnika Delavsko-punkerske univerze predaval Jan Toporowski, profesor ekonomije in predstojnik oddelka za ekonomijo na Šoli za orientalske in afriške študije (SOAS), Univerze v Londonu...

V četrtek, 29. marca 2012, je v okviru 15. letnika Delavsko-punkerske univerze predaval Jan Toporowski, profesor ekonomije in predstojnik oddelka za ekonomijo na Šoli za orientalske in afriške študije (SOAS), Univerze v Londonu. Pred tem je bil zaposlen v centralnem in mednarodnem bančništvu, raziskovalno pa se ukvarja s finančno in monetarno ekonomiko in intelektualnim razvojem ekonomista Michala Kaleckega. V četrtkovem predavanju z naslovom Financializacija: Nova doba ali stara zgodba? se je Toporowski posvetil tako zgodovinskemu orisu kot teoretski opredelitvi fenomena financializacije.

Predavatelj je začel z resnično zgodbo, ki lepo ponazarja tudi današnje reševanje finančnega sektorja in njegovih protagonistov. V njej je opisal položaj nekega flambojantskega bankirja iz Budimpešte, ki je zaradi velike depresije leta 1929 obubožal in pristal v ogromnih dolgovih. George Mikes, madžarski pisatelj, ki je na podlagi tega bankirja napisal zgodbo How to be poor opisuje, kako je izgledal obisk pri tem bankirju.

Najprej je pričakoval, da bo bankirja našel v kakšnem zapuščenem in zanemarjenem delu Budimpešte, vendar je ta še zmeraj živel v največji hiši na najbolj elitni ulici v centru mesta. Še zmeraj je imel tudi vso svojo služničad in še zmeraj užival najbolj gurmansko hrano in pijačo. Skratka, v njegovem bonvivantskem načinu življenja ni prišlo do nikakršnih sprememb. Bankir je bil enostavno preveč pomemben in preveč dolžan, da bi to sploh lahko še imelo kakšne realne učinke. Kot mnogi investicijski bančniki danes je bil tudi on „prevelik, da bi padel".

Vendar financializacija in finance dejansko niso tako nov pojav kot bi si sprva predstavljali. Določene zametke finančnega sistema lahko opazimo že pri Rimljanih, ko je že obstajal sistem posojanja denarja. Tudi fevdalni gospodje so si radi sposojali denar zavoljo svojega življenjskega luksuza ali financiranja vojn. Najbolj spektakularen primer tega je bil Rihard Levjesrčni, ki je zaradi financiranja svojih križarskih pohodov na Bližnjem vzhodu skoraj povzročil bankrot Anglije.

V 19. stoletju je že prišlo do protislovja med industrijskim in finančnim kapitalizmom, prvemu je za razliko od drugega namreč nenehno primanjkovalo denarja. Najbolj surove reakcije proti finančnemu kapitalizmu pa se zgodijo v dvajsetih in tridesetih, ko fašisti in nacisti za finančne špekulacije začnejo kriviti Jude. V ZDA v obdobju New Deala koordinacijo privatnega kapitala prevzame država, investicijski bankirji, ki propadejo z veliko depresijo so odpravljeni z državnimi intervencijami in odkupi. Država torej prevzame nadzor nad finančnim kapitalom.

Financializacijo, za katero se je izkazalo, da ima že precej dolgo zgodovino, je Toporowski definiral s pomočjo Stockhammerja. Ta jo razume kot serijo sprememb v razmerju med finančnim in realnim sektorjem, ki dajejo večjo težo finančnim akterjem in vzgibom. Financializacija zato ponazarja vedno večji obseg finančnih transakcij v primerjavi z "realnimi" transakcijami in neposreden ali posreden vpliv, ki ga imajo te spremembe na nefinančni sektor. V nadaljevanju je Toporowski navedel nekatere bistvene elemente financializacije, denimo finančne inovacije. Takšna je vsem dobro poznana kreditna kartica, ki v osnovi pomeni odlog plačila oziroma kratkotrajni mini kredit. Med takšne inovacije pa spadajo tudi drugorazredne hipoteke, ki so bile povod za krizo na ameriškem nepremičninskem trgu.

A tudi to ni kakšen nov fenomen, saj je angleški ekonomist in kritik imperializma John Hobson že v 19. stoletju kritiziral takšne procese kreditiranja, ki niso imeli realnega kritja. Za financializacijo je značilna tudi bolj aktivna monetarna politika in od sedemdesetih let naprej večina centralnih bank promovira idejo, da je tovrstna politika najboljši regulator ekonomije. Do aktualne krize je ortodoksni monetaristični pristop zagovarjal tezo, da ni ničesar, kar ne bi mogli rešiti z višanjem ali nižanjem obrestnih mer.

V osemdesetih letih je precej držav dereguliralo svoje kapitalske trge in odpravilo nadzor nad gibanjem kapitala. To je značilno predvsem za Evropo, ZDA in druge finančne centre, kot denimo Hong Kong. Vzgib za to je bil privabljanje tujega kapitala, s katerim so te države financirale svoje zunanje dolgove. Tovrstne procese ponavadi povezujemo s fenomenom financializacije, ki pa sam na sebi še zmeraj ostaja izrazito vprašljiv.

Toporowski se je v sklepnem delu zato posvetil različnim teoretskim opredelitvam financializacije. Denimo pristopu, ki ga ponudita Dumenil in Levy, ki zagovarjata tezo, da današnji svet obvladujejo trije, med seboj povezani, procesi; financializacija, neoliberalizem in globalizacija, ali pristopom, ki vzroke za krizo vidijo v padanju realnih mezd. Toporowski je te pristope kritiziral in skupaj z Brewerjem zaključil, da financializacija ne ponudi veliko več kot serije definicij in fraz, združenih z veliko količino podrobnih podatkov, ki ponavadi nimajo neposredne zveze z bolj generalnimi procesi, ki naj bi jih razlagali. Tisto, kar še vedno manjka, je teorija, ki bo smiselno povezala oboje.

Naslednji dogodek v okviru 15. letnika Delavsko-punkerske univerze bo okrogla miza v podporo Miletu Zukiću, ki bo v četrtek, 5. 4., v Klubu Gromka na Metelkovi.

Poročilo je pripravil Anej Korsika.


Video predavanja:

Jan Toporowski: Financializacija: nova doba ali stara zgodba from Mi smo univerza on Vimeo.

 

 



Komentarji
komentiraj >>