Torek, 3. 4. 2012
MarioB
Današnji jazz se po navdihu ozira na vse strani; nič drugače ni bilo v preteklosti, kar dobro izpričujejo že sama poimenovanja, s katerimi so bolj ali manj posrečeno krstili bolj ali manj posrečene cepitve, hibride, usmeritve in šole jazza. S tovrstnimi poimenovanji pa je vedno hec: zdi se, da za nova poimenovanja ni prostora, saj sledilci vedno številčnejših muzik težko spremljamo že obstoječa. Po drugi strani pa za marsikatera stara imena, ki bi jih nadeli kakemu sodobnemu odvodu ali domnevno novi smeri, danes obstaja nevarnost, da se bodo slišala obrabljena, staromodna ali pa že v štartu zgrešena.
Upamo si trditi, da v omenjeno past zlahka zdrsne pojem »jazz rock«, ki je kmalu po obdobju razcveta v 70. letih preteklega stoletja z glavo naprej šinil v več slepih ulic hkrati. Tako je postal sinonim za dolgovezno, na solističnih eskapadah temelječo muziko, v kateri so na koncu bolj uživali glasbeniki kot pa poslušalci. Ker pa ne podpišemo proslule postmodernistične misli, da je že vse izrečeno, odigrano ali slišano ter da so posledično poimenovanja že zasedena in njihov pomen izpraznjen, ne vidimo nobenega razloga, da tudi kakšne nove, ta hip nastajajoče muzike ne bi krstili za »jazz rock«.
Takoj je treba pristaviti, da to seveda mislimo v docela pozitivnem smislu, takem, ki pravzaprav negira prejšnje pomene tega poimenovanja, saj sta navsezadnje tudi oba prisotna žanrska pojma, torej »jazz« in »rock«, take sorte, da se nenehno znova samodefinirata. Če torej za britanski jazzovski kvartet Get the Blessing povemo, da igrajo »jazz rock«, to ne pomeni, da se v zasedbi skriva naslednik Johna McLaughlina, ki bo v vijugastih kitarskih solih poskušal priklicati vsa indijska božanstva hkrati in jih nirvanistično omamiti.
Prav nasprotno, Get the Blessing nam »potegnejo« na rock zaradi popolnoma nasprotnih zastavkov od tistih, kakršni so veljali za prvi, zgodovinski »jazz rock«. Komadi so kratki in neposredni, zvok oster, ritem pa večkrat pokliče na ples. Celo spevni so, v enem komadu slišimo tudi nekaj glasov, ki brez besed sledijo nosilni melodiji. Rock, kakršnega Get the Blessing cepijo na jazz, je, skratka, svetlobna leta stran od posthipijaškega džemanja in tako imenovane progresive. Je bolj blizu alternativnemu in garažnemu rocku ali postrocku, ki pa, konec koncev, prav tako velikokrat posega po bodisi jazzovskih inštrumentih bodisi jazzovski strukturi komadov. Ob teh navezavah ne gre zanemariti dejstva, da so nekateri člani kvarteta Get the Blessing v domačem Bristolu dejavni kot del koncertne zasedbe triphoperjev Portishead.
Že prvi komad, naslovni »OC DC«, se začne z zagroovanim basom, ki se ga ne bi sramovali niti Black Keys. Tudi v nadaljevanju se omenjeni komad po ritmiki in gradnji bolj bliža alter rocku kakor jazzu, saj so linije na saksofonu in trobenti bolj podobne riffom, soli pa so kratki in sugestivni. Pravzaprav je ves komad zgrajen tako, da zdaj zdaj pričakujemo vstop vokala, ki pa se, vsaj v tem komadu, ne zgodi. A za to tudi ni bilo potrebe, saj je saksofon povedal vse, kar bi morali vedeti.
Še ena neposredna asociacija pri poslušanju Get the Blessing je band Morphine, ki je pionirsko združeval postavke in strukture rocka in jazza. Britanska četverica na podoben način prikliče otožna občutenja, s tem da zna še za odtenek bolj kot Morphine skladbo odpeljati v sfumatozno, barsko zakajeno zvočnost pa tudi v psihedeličnost. V slednjem si pomaga tudi z nastavki modernega minimalizma, torej z repetitivnostjo le nekaj tonov, ki v sosledju oziroma z vsako novo ponovitvijo pridobijo na akumulirani napetosti in notranjem brbotu.
Morda se vendarle Get the Blessing v načinu razreševanja te notranje napetosti precej razlikujejo tako od jazzerjev kot rockerjev, vsaj takšnih, ki so bili omenjani v tem besedilu za potrebe naše primerjave. Napetost, ki se ne razreši, ostaja namreč značilnost energičnih britanskih Get the Blessing. Praviloma kratke skladbe – povprečno so dolge kakih pet minut – bi kakšni drugi glasbeniki raztegnili na izdatno minutažo. Get the Blessing se tega ne poslužujejo; svoje riffe odgroovajo kratko in jedrnato, solaže zakoličijo znotraj nekaj taktov, ne dolgovezijo. Psihedelični nastavki so tudi nekako v ozadju, so bolj napoved kot dejanska razgrnitev in razdelava zvokovja v psihedelične sfere.
Vse povedano dela Get the Blessing prav poseben bend znotraj jazza in rocka. No, da ne bi izpadlo, da se delamo nore – dejansko jih ljudje imajo za jazzerje, a nam se vendarle zdi, da so rockovski elementi imanenten, nepogrešljiv del njihove muzike. In sicer v tolikšni meri, da jih brez sramu ali zadrege imenujemo za odlične jazz-rockerje. Ki pa seveda sledijo današnjemu jazzu in današnjemu rocku.
Za tiste, za katere je omenjeni pojem zacementiran enkrat in za vedno v 70. letih, tukaj itak ni nobene muzike. Mi, drugi, pa veselo strižemo z ušesi ob teh posebnežih z všečno, melodično, na trenutke odbito, a vseskozi sladko in seksi godbo. Dodatno pa strižemo z ušesi zato, ker se Get the Blessing po zelo dobrem in zaradi odbitih štosov in dovtipov tudi nadvse zabavnem koncertu na Ljubljanskem jazz festivalu leta 2010 sedaj vračajo na naše odre. Čez točno teden dni jih lahko ujamete v Klubu Cankarjevega doma, dan kasneje pa še v mariborskem Narodnem domu.
* Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>