Dvojni udarec tokratnega Cankarjevega torka je pomenil nastop dveh besedilno precej sorodnih zasedb, katerih izhodišča pa so glasbeno precej drugačna. Na odru Kluba Cankarjevega doma sta se znašla ljubljanski dvojec Demeter, za katerega so sicer napovedovali, da bo predstavil novi album, a temu ni bilo tako, ter francoski znanci drugogodbaških odrov Nevchehirlian, trojec, delujoč pod vodstvom Frederica Nevchehirliana.
Kot prva sta na oder stopila Demeter, ki sta s seboj na oder pripeljala svojo večno, domačo kuliso in v svoji viziji nekakšnega postkantavtorstva kot vedno navdušila. Njun nastop je bil sestavljen iz mešanice starega in novega materiala, delček zaenkrat še neizdanega, a že odigranega novega materiala pa je bil aranžmajsko malce spremenjen.
Ustvarila sta pristno, prijetno filmsko akustično vzdušje, na katerega Engels polaga svoje besedilne bisere, polne simbolike, med skladbami pa všečno, pronicljivo in porogljivo, a hkrati sramežljivo ter kratko komunicira s publiko. V nekaj novejših skladbah se je prikradel nek občutek morriconejevskih, na kratko celo surferskih kitarskih vložkov, atmosfersko odlično ujetih v intimo Kluba in prostora. Demeter imata glasbeno in besedilno še zelo veliko za pokazati, njun antologijski prvenec pa bo očitno dobil več kot dostojnega naslednika, združenega v prvinsko pank preprostost, samosvojo akustično noto in z izjemnimi besedili, ki se na trenutke izrazno še malce iščejo.
Glavni problem dvojca vsekakor ostaja na izvedbeni ravni, saj sta tehnično malce nedovršena in nedorečena, večkrat pa želita pokazati več kot trenutno zmoreta, kar je verjetno posledica res redkega števila nastopov na eni in prearanžiranja komadov na drugi strani. Kompozicije s prvenca so delovale manj pretenciozno, bolj večplastno in dodelano kot njun novi material, kjer je bilo predajanje besedila interpretacijsko konfuznejše, hkrati pa še vedno sledeče opusu Marka Breclja.
Kljub slabši izvedbi ostajam pri trditvi, da sta Demeter v najožjem krogu najzanimivejših in najboljših domačih ustvarjalcev.
Za njima je na oder prišla marsejska trojka Nevchehirlian, ki je v zadnjih dveh kompozicijah rednega dela in v podaljšku postala kvartet, saj se je tonski mojster Stephane znašel za basom. Glavni vokalist in avtor Frederic je leta po smrti upornega, predvsem političnega poeta Jacquesa Preverta predstavil njegovo manj raziskano gradivo, ga zbral in orkestriral.
Glasba tudi tokrat išče močno zaslombo v izpovedni, besedilni noti, ki jo je bilo frankofonskemu laiku težko dojeti in zaznati. Dodatno oteževalno okoliščino jezikovne bariere predstavlja tudi to, da je med kompozicijami Frederic veliko govoril o skladbah, večino tega pa je počel v francoskem jeziku. Tako mi je ostala inštrumentalna podstat nastopa, ki črpa iz popa in francoske etno akustične kuhinje v neošansonjerskost njihove lirike. Kompozicije so zapakirane v všečen, a venomer ponavljajoč obrazec nekakšnega premočrtnega strukturiranega stopnjevanja in razvijanja napetosti. Vse skupaj deluje kot zelo osebno medžanrsko popotovanje, ki se na momente močno razživi, postane živahno in mestoma celo razposajeno, nato pa se z vsako novo skladbo vrne v umirjenejši začetek. Poetično noto gre iskati tudi v občasnih izletih v milozvočje in otožnost violončela, menjavanjih razpoloženj in pridihu nekakšne filmske glasbene estetike.
Scenarij je potekal uigrano in ubrano, brez napak, gradil je na intimi in nenehnem, pretežno neuspelem iskanju stika s publiko, kljub temu, da je Frederic poskušal očarati tudi s svojo mimiko. Za dodatek nam je sprva predstavil povsem kantavtorski trenutek svojega ustvarjanja, na koncu pa je povabil poslušalstvo tik pod oder in zagodel še eno ali dve skladbi s starejšega, pred-Prevertovega obdobja.
* Marko Godnjavec
Komentarji
komentiraj >>