Na danes slavni in mednarodno uspešni gimnaziji Bežigrad smo imeli njega dni profesorico matematike, ki je bila prav pasja in neusmiljena. Te povedi bi ne izrekel, ko bi bili pasje in neusmiljene N.R. pet let po mojem šolanju – in na mnogotera opozorila staršev oziroma skrbnikov – ne vrgli iz kolektiva, češ da na moč pretirava in ustrahuje dijake in dijakinje. Resnica je bila v tem, da naša vrla N.R. matematike sploh ni razlagala, pač pa nas je po triminutnem suhoparnem uvodu zmerom obdarila z neskončnimi vajami. Dasipak je bil naš razred »intenzivno angleški«, smo najstniška leta posvetili prejkone matematičnim nalogam. Tri četrtine razreda so imele ocene nekje med »ena«, »ena in dve«, »ena do dve«, »minus dve« in podobno. Pozneje so imeli sicer tudi tisti matematično falirani osebki izza Bežigrada, ki so šli na tehnične in naravoslovne fakultete, tam čiste »desetke«, toda problem je drugje. Šele nekaj let po gimnazijskem šolanju mi je prijateljica, študentka matematike razodela ta prečudoviti svet, mi pojasnila, kje so življenjske povezave med silnimi odvodi, integrali in funkcijami in mi povedala, s kako lepimi in osupljivimi rečmi so se pravzaprav ukvarjali Gauss, Riemann in podobni tiči. Tedaj sem uvidel, da sem leta in leta zapravil za golo dudlanje, piflanje, drkanje ali kakor že lahko imenujemo domače naloge, ki se jih polotiš, ne da bi pravzaprav čisto dobro vedel, za kaj pri njih gre.

Na pasjo in neusmiljeno profesorico matematike N.R. sem pomislil ondan, ko je vlada prebivalstvu pojasnila, da ne misli več prirejati državnih proslav za 27. april in Dan reformacije. Predvsem spričo slednjega me je namreč spreletel srh. Pustimo danes nekolikanj ob strani obletnico Osvobodilne fronte slovenskega naroda oziroma Dan upora proti okupatorju, kajpada velik praznik, ki bo po novem ostal brez najvišje simbolne teže. Ukinitev državne proslave za Dan reformacije se zdi zgodovinsko še hujši udarec. S to ukinitvijo se dokončno ustoliči pasja in neusmiljena, maščevanja polna katoliška zalega, prav podobna tisti profesorici N.R., ki nas je skušala naučiti, da so golo dudlanje, piflanje, drkanje pomembnejši od razumevanja, poglabljanja, veselja do gradiva. Slednje je pač domena protestantske etike, kakor koli jo obračamo, povezujemo s kapitalizmom in podobno. Ukinitev državne proslave za Dan reformacije je čisto nadaljevanje protireformacije z vsemi razpoložljivimi sredstvi. To okolje in njega prebivalstvo je bilo sredi XVI. stoletja že reformirano in kulturno del zelo naprednega evropskega spektra, ko so udarili nadvojvoda Ferdinand II., njegova pribočnika, nadškofa Martin Brener za deželo Štajersko in Tomaž Hren za deželo Kranjsko in z vojaško silo preganjali kulturno poglobljene ljudi. Leta 1628 nadvojvoda Ferdinand II. ukaže, da se mora »protestantsko pleme notranje Avstrije vrniti v katoliško vero ali pa izseliti«. Pred tem so papisti v pogromih sežigali knjige, ukinjali šole, prekopavali trupla, jih metali čez plot, preganjani protestanti so našli zatočišče celo v versko strpnem Osmanskem imperiju. Protireformacija v teh krajih traja že 400 let in več – spodbuja državljansko vojno, ki ima brez dvoma globlje korenine kakor spor med II. svetovno vojno. Tej državljanski vojni lahko rečemo kulturni boj ali pa kar bitka za vse ali nič. Stranka oziroma koalicija na oblasti se odstranjevanju vsega poglobljenega, vznemirljivega, raziskanega očitno ne misli odpovedati. Prav narobe.

Ukinitev državne proslave za Dan reformacije je nož v hrbet, nadaljevanje vatikanske vojne na naših tleh, te ukinitve ne moremo brati ločeno od novega razmerja, ki ga ima trenutna vlada do ministrstva za kulturo. Te dni zmagujejo podobni, kakor je bila naša pasja in neusmiljena profesorica N.R. – ona ni imela niti najmanjšega pojma, kaj je to matematika, ni imela matematične kulture, če hočete, bila pa je nadudlana, napiflana, nadrkana. Nekaj takšnega je hotela tudi od nas. Pri nekaterih se ji je posrečilo. Takšni so že kmalu po gimnaziji umrli, ker se jim je tako zdelo prav. To kajpada ustreza katoliški vzgoji – ko si mlad, ga kdaj polomiš, potem pa se zresniš, imaš družino in svoje otroke vzgajaš v duhu, naj se raje dudlajo, piflajo in drkajo, ko da bi kdaj kaj skušali razumeti in si vzeli za kakšno reč čas. Z druge strani imajo ubogi otroci komaj kdaj priložnost, da bi kdaj kaj skušali razumeti in si vzeli za kakšno reč čas, kajti tudi med učitelji je vse več tipov N.R. Ubijajo veselje do stvari – veselje do stvari pa je veliko več kot užitek (ta je pretirano povezan s smrtjo) ali ugodje (ki je prejkone banalizacija). Ni da bi se človek pretirano vdajal eni ali drugi religiozni opciji, toda spomniti velja, kako je pred nedavnim referendumom reagiral protestantski, torej evangeličanski škof g. Erniša: »Za nas so vsi otroci pod soncem enaki, tako piše tudi v Svetem pismu.« Basta, dovolj – s tem je povedal vse, kar je verskemu dostojanstveniku kulturne provenience nujno in potrebno. Protestantizem je na Slovenskem kultura – katolicizem je uničevanje kulture, uničevanje vsega poglobljenega, raziskanega, premišljenega. Vseh 400 let nam bolj ali manj vlada drhal, papisti, vatikanski plačanci, ki jim je kultura deveta briga. Primož Trubar jih na kovancu ne moti nič manj kot Franc Rozman Stane, le da si tega ne upajo priznati, ker so prihuljene reve, nevredne navadnega krščanskega usmiljenja. Oziroma drugače: ker jim knjiga, napisana v slovenščini rabi zgolj in samo za vzpon na oblast. In da bi si ne mislili, da ukinitev državne proslave za Dan reformacije nima neposredne povezave z ukinitvijo državne proslave za 27. april. O ja, ima. Kolikor se spomnimo, so bili v vrhu Osvobodilne fronte slovenskega naroda tudi krščanski socialisti, torej Edvard Kocbek in njegova najožja tovarišija. In Kocbek je bil protestantizmu veliko bliže kot katolicizmu, da ne bo pomote. Katoliška zalega ga je le spretno zlorabila za svojo vojno proti komunizmu. To pa je že druga zgodba. Terminal vam želi veliko pirhov in čimmanj gnilih jajc!

PS
Si upate pomisliti, kako bi bila videti Slovenija, če bi bila večinsko protestantska dežela? Z vso resnostjo trdim, da bi bilo okoli nas in nad nami precej manj kmetavzarjev in drhali, ki se vtika v vsako poro našega življenja in dela. Po vsej verjetnosti pa bi bilo tudi veliko več posluha za takšne ali drugačne manjšine.

Miha Zadnikar