Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Razlogi za feministične proteste (1705 bralcev)
Sobota, 7. 4. 2012
Tea



Na sliki prvomajski letak beograjskega Centra za kvir studije.

Razlogov za proteste te dni res ne manjka: komentiramo porazen izid referenduma o novem družinskem zakoniku, obravnavamo javno pismo o premajhni zastopanosti predavateljic in feministične umetnosti na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, z dr. Mojco Ramšak pa bentimo čez domnevo krivde v novi socialni zakonodaji in kontrolne obiske, ki jih na domu samohranilk in samohranilcev izvaja Center za socialno delo.

V prvi napovedi oddaje sem obljubljala tudi poročilo s četrtkove okrogle mize v Klubu Gromka, kjer so poleg nekdanjih in sedanjih varnostnikov koncerna Sintal o nevzdržnih delovnih pogojih, neučinkovitosti obstoječih sindikatov in zelo težkih začetkih samoorganiziranja delavk in delavcev v podizvajalskih podjetjih spregovorile čistilke in sobarice, ki jih je podjetje Lipica Turizem konec leta 2010 »začasno preneslo« k podjetju Aktiva Čiščenje (več v Dnevniku, 14.3.2012).

Ker je današnja oddaja prekratka za tako kompleksno tematiko, več o tem naslednjič. Danes predvajam samo izjavo čistilke, ki delo, ki so ga nekoč opravile štiri čistilke, že leto dni opravlja sama - in je temu primerno fizično in psihično zlomljena: »Nismo več ljudje. (…) Tako ne gre naprej. In upam, da nihče ni tako visoko, da se ga ne da skrajšat. Ali od spodaj ali od zgoraj. Jaz sem že itak skrajšana, ne obstajam več.«

Pred novicami poslušamo komad za vse udarnice in udarnike, ki to nis(m)o postali po lastni izbiri. V njem kanadski bend Submission Hold pravi, da se nikakor ne more navaditi na korporativni »groove«.


Novičke
Sektor Ž pozdravlja pobudo kluba K4, ki je 24. marca začel z novo serijo dogodkov, naslovljeno EVEnings. V vabilu na prvi dogodek od – upajmo - mnogih, ki promovirajo delovanje domačih DJk, VJk in audiovizualnih ustvarjalk na področju klubske elektronske subkulture, so organizatorke zapisale, da so se za to potezo odločile “po dnevu žena ter uspešnem festivalu Rdeče zore, na predvečer materinskega dne in referenduma o družinskem zakoniku”.

S porazno udeležbo in prav takim izidom referenduma o družinskem zakoniku, ki se je sprevrgel v referendum za homofobijo oziroma proti LGBTI skupnosti, ste seznanjene že vse. Zato le opazka, da boj še zdaleč ni končan, in čestitke vsem, ki ste aktivno podprle, podprli zakonik. Da pa ne bi prehitro pozabili vsebine in tehnik zavajanja, ki so se jih posluževali nasprotniki zakonika, vas vabim k branju zapisov pravnice, predavateljice in aktivistke dr. Barbare Rajgelj, ki na blogu Cafeja Open te dni objavlja odlične kolumne pod skupnim naslovom Zgodovina nekega kupa laži.

Poslušate Sektor Ž, oddajo, v kateri trdno verjamemo, da feminizem zadeva vse - sploh v časih, ko se odraslim in otrokom vseh spolov in spolnih usmeritev obeta prisilna dieta.

Na prisilni dieti je tudi KLIT, projekt madžarskega kolektiva, ki je naklonjen radikalni queerovski politiki. Radical Queer Affinity Collective želi v Budimpešti odpreti prostor za feministično-queerovsko skupnost, ki bo vključeval prostor za druženje in javne dogodke, knjigarno in sex shop. Gre za prvi tovrstni projekt na madžarskem, ki zaradi finančne podhranjenosti potrebuje vašo pomoč. Na naslovu fork@riseup.net in svojem blogu prosijo za donacije v obliki feminističnih knjig, revij, fanzinov, stripov, brošk, nalepk in letakov sorodnih iniciativ, pa tudi za kondome, diafragme in lubrikante.

Dobre novice prihajajo iz Srbije: od včeraj je v knjigarnah v Beogradu, Novem Sadu in Subotici na voljo sedma številka revije QT oziroma Queer Theory. V tokratni številki lahko berete o presekih med lacanovsko psihoanalizo in homoseksualnostjo ter o lanski beograjski Paradi ponosa, ki se je skoraj zgodila ... Revija v Sloveniji ni na voljo v redni distribuciji, lahko pa jo naročite na spletni strani izdajatelja, beograjskega Centra za kvir studije.

Naslednji komad je posvečen spominu na žrtve obleganja Sarajeva, ki se je začelo 6. aprila 1992, torej pred natanko dvajsetimi leti. V Sarajevu so ga včeraj obeležili s Sarajevsko crveno linijo, koncertom, odigranim pred 11541 praznimi stoli, namenjenimi nevidnemu »občinstvu« - prav tolikim žrtvam obleganja. Poslušamo ameriško zasedbo Charming Hostess, ki je uglasbila pesmi Semezdina Mehmedinovića iz zbirke Sarajevo Blues (1992).


Javno pismo Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje
Drugega aprila so umetnica Ana Čigon, festival Rdeče zore in kolektiv Red Min(e)d na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani naslovile javno pismo, v katerem so izpostavile premajhno zastopanost oziroma manjšinski položaj žensk na osrednji slovenski likovni in oblikovalski izobraževalni instituciji. Natančneje, opozorile so na tri prepletene probleme: na nesorazmerje med zaposlenimi profesoricami in profesorji, ki je – tako z zgodovinske kot današnje perspektive – posebej na oddelkih za slikarstvo in kiparstvo v prid profesorjem. Zatem na odsotnost feminizma v učnih načrtih in na slabe delovne pogoje za tako pedagoški kot nepedagoški kader na ALUO. Celotno pismo lahko preberete na blogu Rdečih zor, mi pa se zadržimo pri učnih načrtih.

Pobudnice javnega pisma menijo, da bi na ALUO poleg likovne teorije in umetnostne zgodovine morali poučevati tudi feministične študije oziroma študije spolov, študije vizualne kulture in druge predmete, ki spodbujajo kritično mišljenje. Citiram: »Ti predmeti izpostavljajo problem (ne)vidnosti umetnic, izprašujejo stereotipne predstave o 'umetniku–geniju' ter problematizirajo pogoje, v katerih so umetnice vidne oziroma prisotne in v katerih niso. Poleg naštetega se ukvarjajo z vprašanji kot: zakaj so nekatere umetniške prakse zanemarjene? Ali je prisotnost in poveličevanje določenih (zahodnih belih moških) umetnikov kot 'genialnih' nosilcev umetniških smeri in določenih kritikov kot edinih razlagalcev umetnosti res upravičena in edina možna smer v teoriji in praksi umetnosti?«

Akademiji so zastavile tudi bolj konkretna vprašanja, recimo: »Zakaj zgoraj navedenih predmetov ne najdemo na ALUO? Drugače rečeno: ali študijski načrt predvideva spremembe v opisani smeri? (…) Ali se za profesorsko mesto na ALUO prijavi enako število žensk in moških? Če se ne, ali ALUO naredi karkoli, da bi k prijavi spodbudila več profesoric? Kaj naredi? In če ne ukrepa: zakaj ne? Ali ALUO strokovnjakinje s področja umetnosti na akademijo vsaj občasno povabi kot gostujoče predavateljice? (….) Ali ima ves pedagoški kader na ALUO primerne pogoje za delo?«

Ker se pet dni po objavi ALUO še ni odzvala javno, sem za izjavo prosila Alena Ožbolta, izrednega profesorja in prodekana za razvojne naloge, ki je doslej edini odgovoril na pismo, četudi kot posameznik, ne kot predstavnik akademije. V skladu s tem njegov odgovor ni bil javen, temveč je bil poslan samo Ani Čigon in ostalim pobudnicam. Kljub temu je bil s poslušalkami in poslušalci Sektorja Ž pripravljen deliti svoje mnenje. Poslušajmo, kako je Alen Ožbolt odgovoril na glavne očitke ALUO.

»Seveda smo omejeni s širšimi političnimi, družbenimi, ekonomskimi, finančnimi parametri. Vsa omenjena področja niso optimalno rešena, daleč od tega. Tudi sam nisem zadovoljen z načinom spreminjanja obstoječega stanja, s posodabljanjem in izboljševanjem vsebin. Žal smo bili prisiljeni v bolonjsko reformo, pripravo bolonjskih programov, hkrati pa od države oziroma univerze nismo dobili nobenih sredstev za dejansko prenovo. Dobili smo štiri nove kurikulume, nove vsebine, to, kar lahko sami pokrijemo. Po zadnjih treh razpisih sta na akademijo prišli dve novi profesorici; od treh novih delovnih mest sta dve zasedli profesorici. Delovni pogoji pa so zelo slabi. Nove programe izvajamo v obstoječih prostorskih možnostih in s tem imamo seveda težave, ker obstoječe kapacitete ne ustrezajo novim programom. Vsa tri področja želimo izboljšati in delamo na tem, da bi jih izboljšali, seveda pa te spremembe niso tako enostavne. Vprašanje in iniciativa se mi zdita pomembna, če bo pa sledil uraden odgovor, upam da bo sledil v čim krajšem času.«


Domneva krivde v novi socialni zakonodaji
Po novem ni dovolj, da upravičenci do denarne pomoči prinesejo izpisek iz banke; država hoče te podatke sama preveriti z vpogledom v bančni račun. Tudi to ni dovolj, da ima država vpogled v okoli trideset baz podatkov; zakon uvaja še prosto presojo strokovnih delavk in delavcev o dodelitvi pravice, kar je nedopustno, saj postane pravica povsem arbitrarna in odvisna od prepričanj in pogleda, ki jih imajo na prejemnike pomoči. V zakonu obstaja tudi člen, ki govori o tem, da morajo strokovni delavci zunaj delovnega časa prihajati domov k ljudem na kontrolne obiske. Kot je v intervjuju za Sobotno prilogo v začetku marca letos povedala dr. Vesna Leskošek, docentka in raziskovalka družbenih neenakosti in revščine na fakulteti za socialno delo: “Neverjetno je, da daje zakon uslužbencem pooblastila, da bodo na podlagi svojih predstav o tem, kako naj bi ljudje živeli, presojali o dodeljevanju socialnih pravic”.

Dr. Mojca Ramšak, izredna profesorica in znanstvena sodelavka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, se je – tudi zaradi osebne izkušnje – odločila za aktivistični odziv na kontrolne obiske in – po domače rečeno – vohljanje Centra za socialno delo. V nadaljevanju lahko prisluhnete njenemu prispevku z naslovom Boris. Napisala ga je za Večer, avtorici in časopisu pa se zahvaljujem za dovoljenje za objavo (bralke in bralce spletne verzija Sektorja Ž prosim, da ga poiščite v enem od prihodnjih Večerov oz. počakate na audio verzijo oddaje).

V branje priporočam tudi že omenjeni intervju z dr. Vesno Leskošek, naslovljen Moderna sociala – podaljšana roka trga in jeklena pest države (Sobotna priloga Dela, 3. marec 2012, str. 4-6).


Napovedi
Naslednja št. Tribune bo posvečena prostoru oz. teritorijem, v tem sklopu pa napovedujejo tudi blok, posvečen letošnji ediciji oz. okupaciji festivala Rdeče zore.

Stavka javnega sektorja očitno bo - 18. aprila, vsepovsod. Za prekarce pa dan zatem v Ljubljani demonstracije, naslovljene Absolutno zavračamo: proti varčevalnim ukrepom, tiraniji dolga in krizni diktaturi, za skupno blaginjo. Glede na vladne predloge za zmanjševanje nadomestil za porodniški »dopust«, ukinjanje brezplačnega vrtca za drugega otroka, že ukinjeni Urad za enake možnosti in še vrsto drugih napovedanih ukrepov, ki bodo udarili po najšibkejših, je razlogov za udeležbo več kot dovolj, ne glede na to, ali se deklarirate za feministke in feministe, ali ne.

Gonja proti performerkam in članicam ruske pank zasedbe Pussy Riot, se nadaljuje, zato so 23. aprila po vsem svetu napovedani protesti pred ruskimi ambasadami, ki zahtevajo njihovo izpustitev iz pripora in opustitev obtožb, ki jih zaradi glasne intervencije v pravoslavni cerkvi uradno bremenijo »huliganstva«, neuradno pa gre za še en poskus utišanja ruske opozicije. Namig: v Ljubljani je ruska ambasada na Tomšičevi ulici, tik zraven ameriške.

Istega dne (23. 4.) se v Zagrebu prične že deseti festival Queer Zagreb.

In še dve koncertni: jutri (8. april) v Kinu Šiška nastopa Zola Jesus (ZDA), 24. aprila pa v Cankarjev dom prihaja odlična norveška glasbenica in pevka Hanne Hukkelberg.


Oddajo je pripravila Tea H.



Komentarji
komentiraj >>