... Une nuit avec ... ali po domače petek je pripadal enostavno njim. Žoambo žoet workestrao so se končno vrnili, in to v njihovi značilni neobrzdani oliki. Polna luna, stara elektrarna, aprilsko muhasto vreme, polna dvorana so le obrobni detajli, ki jih omenjamo zgolj zaradi okrasnih premis, ki s slišanim postanejo smiselni le z doživetim. Žoamboti so enostavno naključja osvetlili v orodja brez kompromisne energične senzacije, kjer pavza, kot točka glasbene artikulacije, postane bistvo oziroma hvaležni dar na veliki petek.
Čeprav smo pričakovali veliko, smo dobili še več. V uri in pol dolgem nastopu, kjer so nam Žoamboti v oporo spremljanju sporeda odtisnili programski spored odigranih skladb, je izmuzljivost postala razumljiva le ob sredinski malici in končni tišini, ko je slišano končno postalo meso in beseda le voda neukrotljivega odmeva deževnih kapelj. Vmesna »malica«, ki je delila novo in staro ustvarjenje ŽŽV, je postregla z nekakšno retrospektivo ene najbolj edinstvenih godb na domači grudi.
Po pravilu promocije nove plošče je logično prva polovica pripadala sveže izdani plošči Soap for sweatshops, ki je z vidika celotnega koncerta ponudila zanimivejše trenutke, kot na primer druga polovica premišljenega izbora skladb 20-letnega delovanja skupine. Najbrž je k temu pripomogel gostujoči muzičar Andrej Fon, ki je z Žoamboti sicer v preteklosti že sodeloval. V krajših izpadih na saksofonu, raznih pihalih in klaviaturah ter izredno izživetih vokalnih ekshibicijah je v prvi polovici koncerta matematičnemu temelju tria pridodal dionistično plat človeške narave in smisel spremenil v sarkastičen nesmisel absurdnosti podalpske dežele.
Izvedbeno so Žoaomboti zveneli kot bosonogi klovni na napeti vrvi nekje nad publiko. Morda slabo premišljeno postavitev ozvočenja, ki je le sredinsko pozicioniranim posameznikom omogočala popolno zvočno doživetje, so ŽŽV nadomestili z značilno teatralno noto progresivno punkovske perfekcije. Oporekanje nad preveč matematično prešteto in etno bitno sekancijo je tako v prvi polovici genialno razbijal Fon s svojimi upadi in napovedal nekakšno novo poglavje workestraciji Žoambove bande.
Že znani nabritosti in neposrednosti Žoambove zvočne predstave pa smo v svoji popolnosti in pohvalni formi lahko prisluhnili v drugi polovici nastopa. Vsakršna pripomba in opazka je pač odveč. Ritem in pestrost fraziranja glasbenih tem znotraj skladb sta bila v bliskoviti seriji preveč zgoščena, da bi na kraju lahko oznanili kaj drugega kot »dobro« in predvsem še zaželeno.
Še ...
* Tadej Stolič
Gregor Belušič
Ivo Poderžaj
Žoambo Žoet Workestrao
Komentarji
komentiraj >>