Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SHEARWATER: Animal Joy (Sub Pop, 2012) (ponovitev 17. 4. 2012 ob 00:30) (557 bralcev)
Ponedeljek, 9. 4. 2012
Jaka Bulc



Ko sem pred leti bolj kot ne po naključju slišal Shearwater v živo, je bilo moje začetno navdušenje kaj hitro zasenčeno s kljuvajočim vprašanjem. Zakaj se godi taka krivica, zakaj teh Teksačanov skoraj nihče ne pozna in zakaj še vedno nastopajo kot predskupina? S tem sem si še cel večer belil glavo, potem pa v nekaj dneh, tako kot verjetno večina ostalih obiskovalcev koncerta, na Shearwater povsem pozabil, vse do najave njihovega bližajočega se koncerta v Ljubljani. Gre namreč za eno izmed tistih zasedb, ki instantno zadenejo s svojo drugačnostjo, kompleksnostjo, dodelanostjo in živim nastopom, a so hkrati preslabo definirane, da bi jim večjo pozornost namenili na dolgi rok. V osnovi torej vse štima, a pod odlično izvedbo in produkcijo ponavadi preprosto ni tistih najboljših surovih idej.

Na podoben način bi se dalo opisati tudi ploščo Animal Joy, že sedmo ploščo zasedbe Shearwater, sicer ustanovljene leta 1999. Gre za raznolik, a uravnotežen izdelek, ki s svojimi teksturami in čisto produkcijo poslušalca ob prvem poslušanju očara, potem pa od njega v nadaljevanju zelo veliko zahteva. Z izjemo prvega singla, Breaking The Yearlings, ki je spektakularen, imajo pesmi namreč velike probleme s sidranjem v poslušalčevo glavo. Sicer pa so skoraj vse zvočno bogate, tiste trše poganjajo preprosti kitarski riffi in udarci bobnarja Thora Harrisa, ki več kot upraviči svoje ime, bolj umirjene pesmi pa bazirajo na akustični kitari in klavirju. Vokal frontmana Jonathana Meiburga je verjetno ena pomembnejših kvalitet zasedbe Shearwater in tudi na albumu Animal Joy zelo izstopa. Meiburg na trenutke spominja na Marka Hollisa, večino časa pa z alterniranjem med falsettom in nižjimi legami ubira popolnoma svojo linijo.

Poleg že omenjenega komada Breaking The Yearlings, v katerem nalezljivo vokalno melodijo barvajo temačne orgle, vse skupaj pa podpira epsko, prvinsko bobnanje, izstopata še počasna in umirjena balada Run The Banner Down, ki zaradi harfe zveni ezoterično in skrivnostno, ter otvoritvena Animal Life, ki precej spominja na pesmi The National. Pri preostalih pesmih so omembe vredni predvsem teksti, ki so ena močnejših točk plošče, na žalost pa zaradi sonične narave zasedbe pogosto ne pridejo do izraza. To se pač dogaja pri bendih, ki se preizkušajo v vodah glasne muzike, čeprav so ustvarjeni za tišje, intimnejše, bolj krhke pesmi.

Animal Joy je torej plošča, ki postreže s kratkim trenutkom presežne transcendence, ki ga obkroža štirideset minut solidnega, ampak precej nenavdihnjenega godenja. Pod njeno lepo in bleščečo masko tehnične dovršenosti se preprosto ne skrivajo privlačni temelji v obliki dobre melodije oziroma eteričnega filinga, ki bi omogočal mentalni transport v času, kraju in še čem. Vseeno pa lahko 12. aprila v Menzi pričakujemo super koncert, saj se zdi, da Shearwater ravno v živo uspejo ujeti to dodano vrednost, ki jim je tokrat v studiu malce ušla z vajeti.


* Jaka Bulc


Komentarji
komentiraj >>