Kar se tiče koncertov aktualne popularne godbe, je bilo leto 2012, z izjemo nastopa tUnE-yArDs v Menzi, zaenkrat precej skromno. Včerajšnji koncert Nike Danilove, ki se mestu in svetu predstavlja pod imenom Zola Jesus, je, če nič drugega, torej vsaj obudil občutek, da živimo v dejanski srednjeevropski prestolnici, ne pa v dogodkovni črni luknji.
Šiška je bila že pred koncertom spodobno napolnjena in prijetno brenčeča. Sam sem se na koncert odpravil z določenimi pomisleki, saj se mi je urbana temačnost Zole Jesus, ki se giblje nekje med Florence And The Machine in Bat For Lashes, vedno zdela nekoliko preveč sterilna, preračunljiva in monotona. Zaradi nizkih pričakovanj sem bil verjetno eden izmed redkih, ki jih nastop, ki je trajal le 50 minut, ni popolnoma razočaral. Dobil sem namreč ravno to, na kar sem računal. Nastop Danilove je bil zelo suveren in tehnično na visokem nivoju. Njen glas je impresivno napolnil prostor in ni kazal utrujenosti, na katero je nekajkrat namignila. Z vokalom so za pozornost publike tekmovali predvsem bobni, ki so bili najbolj prominenten instrument v miksu. Plemenski in mistični ritmi, ki so že po polovici kratkega koncerta postali nadležno ponavljajoči se, so bili pogosto podprti tudi z matrico, ki je na sredini komada Ixode za kakšno minuto celo uspela to nadležno repetitivnost transformirati v zamaknjeno groovanje, ki je poskrbelo za prekratek plesni moment. Klaviature in violina so tokrat igrale vlogo kulise, plavajočega šuma, ki je niansno barval ozadje zvočne slike. Tudi tonski mojster, ki je v Kinu Šiška pogosto tarča kritik, je svoje delo opravil dobro. Zvočna slika je bila čista in uravnotežena, pa ne le zraven mešalne mize, ampak tudi spredaj in popolnoma ob strani.
Vseeno pa se je vse skupaj eventuelno utopilo v nekakšnem sivem povprečju. Čeprav glasba Zole Jesus v živo izpade bolje kot na plošči, je še vedno premalo zanimiva, topla in iskrena, da bi se poslušalca globlje dotaknila. Zdi se mi, da zadnje čase to pogosto pravim, pa vendar: če pesem sama po sebi ne funkcionira, ji tudi lepa preobleka ne pomaga. Še najbližje presežku je bila Zola Jesus z dvojčkom komadov Lick The Palm Of The Burning Handshake in Night, ki sta delovala najbolj čustveno in doživeto, hkrati pa sta razkazala tudi najboljše kvalitete njenega vokala. Omembe vredno je še dejstvo, da je bila Danilova na odru precej živahna, nenehno se je zvijala in tresla v ritmičnih krčih, vmes pa se je tudi spustila med publiko, ki je večino koncerta preživela v rahlem kimajočem pozibavanju.
Obiskovalci, ki so karto plačali, verjetno niso bili ravno navdušeni nad kratkostjo nastopa, ki se mi osebno sicer ni zdela sporna. Že za dobrega izvajalca včasih ena ura več kot zadostuje, povprečnega se naveličaš že prej. V vsakem primeru pa je dobro, da se je koncert zgodil, saj utrjuje Ljubljano kot koncertno destinacijo za aktualne izvajalce. V bodoče bodo med njimi nedvomno tudi taki, ki si hype dejansko zaslužijo.
* Jaka Bulc
Zola Jesus v modrem...
Zola Jesus v belem...
Komentarji
komentiraj >>