Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Literarna scena, kdo bo tebe uploadal? (629 bralcev)
Ponedeljek, 9. 4. 2012
RKHV vajenci



Če te ni na internetu, ne obstajaš, je postala maksima. Vse to se danes sliši kot anahronistično pridiganje, a primerov ignoriranja interneta je še vedno več kot dovolj. Uporništvo je sicer lepa reč, treba pa je razlikovati upor iz načel od upora iz ignorance. In tu smo pri problemu literarnih revij v Sloveniji, ki imajo v naši zgodovini precejšen kulturni in politični pomen, od Kranjske čbelice do Nove revije, če omenimo najbolj notorični.
Smo leta 2012 in znanstveniki so nam že dali vedeti, da življenje v dobi informacij in neskončnega internetnega hiperteksta vpliva na naše nevronske povezave, da se je človek navadil na fleširanje podatkov z vseh strani, da postaja manj zmožen koncentracije in da se to prenaša tudi na njegove osebne odnose. Vsem tem negativnostim navkljub je virtualno življenje postalo organski podaljšek socialnega, študioznega in ostalih oblik bivanja. Še več. Če te ni na internetu, ne obstajaš, je postala maksima. Vse to se danes sliši kot anahronistično pridiganje, a primerov ignoriranja interneta je še vedno več kot dovolj. Uporništvo je sicer lepa reč, treba pa je razlikovati upor iz načel od upora iz ignorance. In tu smo pri problemu literarnih revij v Sloveniji, ki imajo v naši zgodovini precejšen kulturni in politični pomen, od Kranjske čbelice do Nove revije, če omenimo najbolj notorični.

A zdi se, da slovenske literarne revije vztrajno ignorirajo vznik drugega medija in obenem tudi vse možnosti, ki jih dopušča, ter tako v nizkih nakladah vegetirajo nekje na robu ali pa celo onkraj splošne zaznave. Literatura in Sodobnost, dve od najbolj renomiranih, v svoji internetni podobi delujeta kot mesto duhov pa tudi ostale (Dialogi, Apokalipsa, Lirikon, Poetikon …) niso nič boljši zgled. Njuni strani razen arhivskih številk – pa še na celotne verzije teh je treba čakati določen čas – ponujata bore malo. LUD Literatura se je sicer preselila na novo domeno, a je na svoji glavni strani ostala precej statična, do njenega sicer simpatičnega obveščevalnika pa seje treba kar doklikati. Dovolj pove že to, da smo danes 9. aprila 2012 in da je na vrhu strani obvestilo o roku oddaje prispevkov za udeležbo na njihovih delavnicah, ki je bil 1. septembra 2011. Ob prihodu na stran Sodobnosti se ta pohvali, da je ena najstarejših literarnih revij v Evropi in zares se obnaša svojim letom primerno, saj senilno ponuja le odlomke iz revije, edino obvestilo, ki ga deli s svojimi obiskovalci, pa je poleg standardnega vsakoletnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo in esej le to, kako dobro bi se bilo naročiti na revijo, katere ime zveni kot posmeh glede na njeno spletno prezentacijo.

Kaj torej ostane človeku, ki bi v slovenščini rad našel literaturi posvečen prostor na internetu, ne da bi članki izvirali iz prejšnje dekade tretjega tisočletja in ne da je deležen posodobitev strani le enkrat tedensko, če ne celo mesečno? Zaenkrat se kot edini omembe vredni portal ponuja Airbeletrina, ki bralcem servira dokaj celosten nabor rubrik, ki naj bi jih zajemal medij, namenjen literaturi. Ne da pa se izogniti občutku, da se internet še vedno misli v okviru revialnega tiska, na kar kaže že ločevanje videoprispevkov pod posebno rubriko. Kot da video (še) ni vreden enakopravne integracije v koncept posredovanja literature in literarnega. Dejstvo pač je, da živimo v dobi Youtuba in njegovih dveh do treh minut, v katerih je treba zadržati naslovnika. To seveda ne pomeni, da bi se s tem umaknile vse ostale vsebine in da bi se obravnavanje literature zbanaliziralo na minuto dinamične montaže in ostalih sil manipulacije konzumenta. Pomeni le, da ta okvir nudi veliko novih kreativnih možnosti. Je pa obenem tudi res, da se človek hitro in rad razvadi, ko pride do ugodja, in bi lahko tovrstne instant vsebine, ki bi bile na začetku mišljene kot privlačna dopolnitev literature v kontekstu novega medija, začele prevladovati, če bi uredniki portalov ugotovili, da ti pri bralstvu najbolj vžgejo, in postopoma izrinjale npr. potrpežljivim bralcem namenjene eseje desetih in več tisoč znakov.

To pa že pomeni vprašanje ciljne publike - komu so tovrstne strani namenjene in komu želijo biti namenjene. A literarne revije bodo slej ko prej morale izdelati neko ažurno obliko internetnega obstoja, če si že ne morejo dovoliti mutacije v literarni portal. Obema oblikama pa je določena mera elitističnosti hočeš nočeš inherentna. A zakaj ne biti lažje dostopen, če imaš za to možnost?

P.S.: Pri Literaturi se je očitno začelo nekaj premikati, saj je ravno prejšnji teden zaokrožil poziv za prispevke, ki naj poročajo o najbolj ažurnih dogodkih na literarni sceni. Telepatske zveze z ostalimi pa očitno še niso vzpostavljene.

Prispevek je prispeval Robert Kuret


Komentarji
komentiraj >>