Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Muzej zlomljenih razmerij (715 bralcev)
Torek, 10. 4. 2012
RKHV vajenci




Danes bo govora o muzeju zlomljenih razmerij, ki je trajno lociran v Zagrebu, sicer pa občasno gostuje po različnih evropskih mestih. Čeprav se ga reklamira na različne načine, je muzej zastavljen pretežno kot terapija po takšnih ali drugačnih ločitvah, ki pa so v praksi bolj kot obiskovalcem namenjene rekonvalescenci ekshibicionistično naravnanih donatorjev razstavljenih predmetov, kateri se radi mučijo in ki so z razstavo dobili priložnost, da lahko mučijo tudi druge.

Ljudje naj bi sicer načeloma s svojo propadlo zvezo dolgočasili zgolj svoje bližnje ali pogojno še nekatere random ljudi, ki jih spoznajo v nadoziranem stanju po tretji uri zjutraj. Organizatorjema Olinki Vištici in Draženu Grubišiću se to ni zdelo dovolj, zato sta se odločila, da odpreta muzej zlomljenih razmerij in z njegovo pomočjo zamorita širši publiki. K donaciji artiklov muzeju so sicer vabljeni vsi s kakšnim razpadlim razmerjem, ki jih je vsaj z lastne perspektive permanentno sfukalo in ki ga ne znajo ali pa zgolj nočejo pustiti za sabo. Gre za relativno bizarno kolekcijo predmetov, ki sestoji iz fotografij, zapiskov, daril in nekaj obskurnih artiklov, za katere velja ključna karakteristika, da so bolj kot karkoli drugega namenjeni sami sebi. Predmete so seveda donirali tisti, ki so bili zapuščeni. Tisti, ki so prišli k pameti in odšli, se naj vsaj načeloma ne bi več ukvarjali s projektom, ki mu je bil propad vpisan v strukturo in ki je permanentno šel k vragu že dolga leta nazaj. Donatorji so po drugi strani tisti del razpadlega para, ki k pameti še ni prišel, in za večino niti nič kaj ne kaže, da se bo to v kratkem zgodilo. Ker so vsi po vrsti prepričani, da je publiko nujno informirati o detajlih njihove razbite romance, so razstavnim predmetom priložene prvoosebne zgodbe, ki preteklo mizerijo popišejo bolj ali manj zagrenjeno, pač v skladu s tem, koliko let so zabili na fantazijah, sprojeciranih na objekte svoje afekcije. Te so po prvem vtisu sodeč izbrali bolj ali manj na slepo. Na enak način je bila izbrana tudi večina razstavnih artiklov, ki med drugim vključujejo nosni sprej, čevlje, cd-je in steklenico Jack Danielsa, še najbolj na nivoju in priložnosti primerna pa se zdi slika skeniranih možganov, ki si jih je lastnik utemeljeno dal pregledati v času, ko je zveza razpadla. Ne bi bila sicer slaba ideja, da bi si jih dal pregledati tudi v obdobju, ko se je odločil za donacijo.

Ob ogledu razstave hitro postane jasno, da donatorji predmetov še nikoli niso slišali za Lacana, če pa so ga slučajno že brali, je šla poanta popolnoma mimo njih. Velik del donatorjev je sicer ob razpadu svoje zveze, ki jo povečini interpretirajo kot romanco stoletja, odkrilo tudi talent za lirične ekskurzije, ki so se jih benevolentno odločili deliti s širšo publiko. Ta je skonstituirana pretežno iz ljudi, ki so prav tako v fazi regeneracije, kar se jim sicer načeloma vidi že na daleč. Na bolj ali manj prvi pogled se jim vidi tudi, da se resno poigravajo z mislijo, da bi razstavo dopolnili s kakšnim artiklom iz lastne kolekcije, da pa se še ne morejo čisto dokončno odločiti, kateri predmet bi izbrali, da bi bil kar najbolj random, in na kakšen način bi ga zinterpretirali, da bi se zdelo, kot da je v njem kakršnakoli globina.

Muzej zlomljenih razmerij je primeren za nezahtevno publiko, ki preboleva svojega bivšega in ki predvsem ne ve, kam s svojim časom, tiste z nekimi minimalnimi kriteriji pa bo muzej najverjetneje pustil hladne. Tu in tam je sicer kak ekshibit, ki pogojno vzbudi minimalno stopnjo zanimanja za donatorjevo zgodbo, sicer pa se načeloma da (oziroma bi bilo vsaj precej priporočljivo) ogled muzeja tudi preskočiti. Če ne bi donirani artikli in spremni teksti tako akutno spodleteli v poskusih sarkazma, bi se sicer dalo reči, da je splošni “vibe” in sporočilnost muzeja mogoče povzeti v smislu besed Maxa Kaufmana: “Nikoli nisem vedel, kaj pomeni sreča, dokler nisem spoznal svoje žene. Potem je bilo prepozno.”


Komentarji
komentiraj >>