* V torek je v seriji Cankarjevi torki v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani že drugič na ljubljanskih odrih gostovala britanska sodobno jazzovska zasedba Get The Blessing. Britanski kvartet je danes verjetno eden najbolj prodornih predstavnikov sodobnega britanskega jazza s skupinami Polar Bear, Led Bib in drugimi, ki je v sredico jazzovske godbe vpel sodoben odmev raznolikih žanrskih odtenkov, ki se spogledujejo tudi s sodobnimi odmevi elektronskih zvočnih praks, izraziteje temelječih na ritmu in pulzu. Tega Get The Blessing vnašajo v historični kontekst tipičnega jazzovskega kvarteta.
Če se izvorno navdihujejo v klasičnem kvartetu Ornetta Colemana s trobento, saksofonom, basom in bobni, ob tem deloma ohranijo improvizatorski moment v harmonskih in melodičnih delih pihalca in trobilca, medtem ko je ritem sekcija reducirana na izrazito podajanje ritma in pulza. Get the Blessing na svojstven način jazz reducirajo na rockersko formo, v katero vnašajo elemente ostrega funka, občasno energičnost in rezkost s punkom ozaljšanega jazza, skozi efekte in teksture trobil in pihal ter repeticijo ritma med bobnom in basom pa občasno zavijejo tudi v polje sodobnih odmevov reggaeja in duba, predvsem preko upočasnjene opojnosti, ki je zaznamovala glasbo iz Bristola v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. In to vključno s Portishead, pri katerih na koncertih za ritem skrbita basist Jim Barr in bobnar Clive Deamer. V tokratni spremenjeni ediciji ritem sekcije je na pričujočem koncertu glavno vlogo ob tem imel bas s svojim prezentnim zvokom, svojstvenim ostinatom, ki ga nadgradi tudi z izleti v melodične vode. Trdno jedro ritem sekcije, ki v studiih snema za številne glasbenike, je včeraj vsaj v začetnih delih koncerta rahlo načelo dejstvo, da Deamerja ni na tokratni turneji, saj je podpisal ekskluzivno pogodbo za nastopanje na prihajajoči turneji velikanov Radiohead. Zamenjala ga je bobnarka Daisy Palmer, ki drugače tolče na koncertih pri nas čislanega dvojca Goldfrapp. Palmerjeva se je izkazala predvsem v udarnejših skladbah z bolj energičnim in glasnim bobnanjem, medtem ko ji je v mirnejših in tišjih ritmih rahlo manjkalo prezence, predvsem v relaciji z dominirajočim basom.
Bristolski Get The Blessing so nas tako v torkovem večeru v dveh delih popeljali po skladbah z njihovih dosedanjih treh albumov, pri čemer je prednjačila njihova letošnja, pred kratkim izdana plošča 'OC DC'. Get the Blessing s svojo glasbo predirajo ozke opne jazzovske srenje in se že umeščajo v širši kontekst popularne glasbe. Temu primerno izraziteje skrbijo za koherentno vizualno podobo, snemajo videospote, na koncertu pa izraziteje komunicirajo s publiko, tudi preko nepretencioznega humorja. Tudi ko z animacijo publike z ritmičnim ploskanjem ob skladbi 'OC DC' vstopijo v popularno koncertno finto, ne izstopijo iz konteksta same glasbe, saj ploskanje ustvari dodatno ritmično plast, ki se zaradi množičnosti nahaja nekje med ritmom in teksturo. Ravno teksture, ki jih preko efektov odmeva in občasnega zankanja podajata trobilec in pihalec, Get the Blessing ustvarjajo in ohranjajo tenzijo v njihovih skladbah. Preko njih se hkrati tvori prepotrebna raznolikost v sicer dokaj formalni strukturi njihovih pesmi, ki se tudi po dolžini prej bližajo formi pop pesmi. Osnovo skladb podaja gibka in raznolika, a v skladbah enakomerna ritmična struktura, suveren groove, na katerega nato pihalec Jake McMurchie in trobilec Pete Judge podajata največkrat v unisonu odigrane teme, nalezljive melodije in v maniri funka udarne riffe. Te nato členita, plastita in se preko njih razhajata skozi improvizacije in solistične pasaže, ki jih drugi ves čas podlaga s teksturami in pritajeno harmonsko osnovo, do ponovnega izbruha in vrnitve k udarni temi. Get The Blessing na koncertu ravno skozi predvidljivost forme z mojstrskim muziciranjem, skrajno senzibilnostjo znotraj groova in udarnostjo melodij, ki funkcionirajo kot svojstven refren, te elemente prečijo v zabavno, nalezljivo, a hkrati kompleksno poslušalsko izkušnjo. V njej se zlahka izgubite v zanosu plesnosti in se hkrati potopite v zbrano poslušanje kompleksnosti njihovih skladb, ki jih četverec doseže preko dokaj okleščene glasbene forme.
Po slišanem in videnem sodeč se Get The Blessing bolj kot v opojnem miljeju sodobnega zvoka Bristola v svoji glasbi nahajajo v rokerski hrapavosti kakšnega Terryja Edwardsa, ko pa so opojni, prej spomnijo na nokturalni jazz funk njegovega kolega Barryja Adamsona. V skladbi 'Americano Meccano' so na novi plošči h gostovanju Get the Blessing povabili legendarnega vokalista in bobnarja Roberta Wyatta, svoje dni člana zasedb Soft Machine in Matching Mole, ki sta pionirsko rezali v britansko fuzijo jazza in rocka. Skladbo so na koncertu Get the Blessing seveda izvedli brez njega, a s sodelovanjem opomnili na to obdobje britanskega jazza, ki so ga Get the Blessing prikrojili, ga ozaljšali daljših solističnih pasaž in izgubljanja v progresivnem 'šprudlanju' ter ga v energični in skrajno nalezljivi formi udarnega jazz rocka prignali do vrhunskosti. To so prikazali tudi na pričujočem koncertu.
* Luka Zagoričnik
Jim Barr
Komentarji
komentiraj >>