Petek, 13. 4. 2012
Borja
Rocket Juice and the Moon je čudak, weirdo med superskupinami. Projekt so zagnali Damon Albarn, ki je znan predvsem kot frontman skupin Blur in Gorillaz, Flea iz Red Hot Chilli Pepersov in prvi bobnar afrobeata Tony Allen, ki ima vlogo motorja te zvezdniške druščine. Trojček v navezi z raznimi gosti tolče po psihadeličnem afrobeatu, funku in soulu, glavnina materiala je povsem ohlapna, a nagruvana. Med gosti pa je daleč najbolj znana afroameriška dama soula Erykah Badu ...
O projektu se je potiho govorilo vse od leta 2008, vendar so zaradi očitnih obveznosti vseh vpletenih s prvim skupnim nastopom postregli šele oktobra 2011. In zaradi svetovne turneje Red Hot Chilli Pepersov, ki se bo vlekla vse do leta 2013, verjetno ni pričakovati, da bi Rocket Juice & The Moon sploh kaj nastopali v nekem dostojnem času po izidu ploščka. Sodelovanje Damona Albarna in dolgoletnega bobnarja Fele Kutija Tonyja Allena ni bilo nobeno presenečenje, saj sta združila moči že pred slabimi petimi leti v okviru še ene projektne superskupine – The Good The Bad and The Queen. Kako se je v enačbo vključil bojda “najbolj funky basist bele polti na svetu” Flea, ni povsem jasno, a gre za povsem pravilno rešitev. Da tale superskupina to v resnici ni, je poleg popolne sproščenosti in nepretencioznosti materiala jasno tudi pri sami promociji plošče, ki je povsem nevsiljiva in nepompozna, brez hvalospevov in PR-ovskega bulšitanja s presežki. Še bolj verjetno je, da gre za projektno, enkratno druženje, saj najbolj izpostavljen član druščine, torej Damon Albarn že leta skače iz projekta v projekt, vse od uspeha virtualne zasedbe The Gorillaz. Kasneje je delal v kar nekaj navezah v subsaharski Afriki ter z že omenjenimi The Good The Bad and The Queen.
Pri plošči Rocket Juice & The Moon gre predvsem za gruv, torej medigro prvega bobna afrobeata Tonyja Allena in basista Flea-ja, kjer pa je takoj jasno, da ima glavno vlogo prvi. Bobnarske zanke, ki največkrat vlečejo na sodobne izpeljanke afrobeata, so osnova, v katero potem z melodičnimi elementi popolnoma, 100% ohlapno vpenjajo včasih highlife, drugič novi soul in hiphop. Material izhaja iz džemanja oziroma bolje rečeno, material je džemanje, ki so ga sproti snemali in obdržali, kar se jim je pač zdelo, da deluje. Venček posnetkov so potem poslali na založbo, niso se obremenjevali z zaporedjem, dramaturgijo, imidžem ...
Tako se kar nekaj posnetkov po izjemno kratki minutaži konča s fade outom, kar je tako po dolžini kot tudi formi precej nenavadno. Ti deli delujejo kot nekakšne skicirke tega, kar bi lahko bilo, če bi se Rocket Juice & The Moon bolj posvetili (pop) aranžiranju. Pravi, sklenjeni komadi so na albumu čista redkost, jasno, gre za komade, kjer slišimo številne gostujoče vokaliste. Damon Albarn namreč na srečo poje le na redkih delih in raje tipka po mastno zvenečih analognih sintetizatorjih, mikrofon pa preda pestri mednarodni zasedbi, od zahodnjeafriških raperjev do ameriške posebnice soula in r&b-ja Erykah Badu. V resnici Rocket Juice & The Moon ni daleč od meglenosti in progresivne drže Erykinih zadnjih projektov. Besedila so pogosto rahlo naivna, a vokali delujejo predvsem kot še en melodični element, precej učinkovito se vpenjajo v igro s smešno zvenečimi in cvilečimi synthovskimi linijami. Jasno začrtane vokalne linije in refreni se umaknejo polimproviziranemu nametavanju, kar pa ni značilno samo za vokale, ampak za celotno inštrumentacijo. Kot da bi Tony Allen dal neko izhodiščno ritmiko in rekel “zdej pa na to najdite neko hitro rešitev.” Izkupiček je tako nekakšen psihadelični prosti tek afrofunkerskih impulzov, nedodelanih kosov polpremišljenih protokomadov. Rocket Juice & The Moon nas prepričajo z navidezno spontanostjo, z zrnatostjo in mastnostjo, ki ju že dolgo ne premorejo ne samostojni projekti Allena, ne albumi superzvezdnikov Red Hot Chilli Pepers.
Albarn že leta stavi na projektni način dela, kjer se zbere določen krog glasbenikov in v kratkem času spaca material, ki ponavadi ni dodelan ali vsaj preveč sproduciran. Bolj kot za piljenje določenega zvoka gre za iskanje stičnih točk slogov različnih ustvarjalcev. Tovrstni projekti pomenijo svežino in razbremenitev scen, ki se prepogosto jemljejo preveč resno. Rocket Juice & The Moon bo razočaral marsikaterega poslušalca, predvsem fene Albarna ali Flea-ja, saj gre za zapacani (afro) funk album, ki je absolutno statičen - od začetka do konca se ne premakne, ampak vztraja, abstraktno mezga na isti točki. A ravno to je eden glavnih štosov. Zvezdniki vlečejo za seboj neverjetna pričakovanja. Projektno sodelovanje jih delno razbremeni, vsaj kar se tiče metode, so lahko spet vsaj nekoliko raziskovalni. In vsaj za trenutek lahko pozabijo na refrene, radijske aranžmaje, čiste, nedvoumne zvočne slike ... In publikam ponudijo nekaj, kar ni niti novo, niti revolucionarno, niti čarobno, ampak rahlo drugačno in neambiciozno. Iz gušta.
* Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>