Petek, 13. 4. 2012
MarioB
Vojvodinskega novojazzovskega violista Szilárda Mezeija smo pri nas premierno slišali na festivalu Jazz Cerkno leta 2006, ko je nastopil s svojim kvintetom. Leto zatem, ko je tudi izšel posnetek cerkljanskega nastopa pri prestižni Leo Records, pa se je Mezei še enkrat oglasil v Cerknem, tokrat kot gost ameriške zasedbe Fonda/Stevens Group, leto zatem pa je v triu nastopil v Menzi pri koritu.
S temle uvodnim faktografskim navajanjem bi radi opomnili, kako smo tega raznovrstnega skladatelja in muzičista doslej imeli možnost slišati v več različnih formacijah. Včerajšnji nastop njegovega septeta v predstavi »Dolžina 100 igel« njegovega slovitega rojaka, koreografa in plesalca Josefa Nadja je potemtakem za tiste, ki so Mezeija že slišali v živo, pomenil spet popolnoma novo izkušnjo. Tokrat kajpak ne le zaradi tega, ker je nastopil z doslej največjo zasedbo, pač pa seveda zato, ker je bila njegova glasba del plesno-gledališke-glasbene predstave.
Mezei z Nadjem sodeluje že od leta 2001. Pri nas smo že videli eno predstavo, pri kateri sta glasbenik in plesalec sodelovala; šlo je za predstavo »Igra«, za katero sta glasbo spisala Mezei in Akosh S., še eden dolgoletni Nadjev sodelavec. Kakor koli, v omenjeni predstavi so plesalci plesali na posneto glasbo, v včerajšnji pa so bili Mezei in njegovi glasbeniki ves čas prisotni na odru in pomembno sooblikovali dogajanje. Pa ne le z glasbo, marveč so kot igralci tudi izvedli zaključni prizor, ko se je glasba neposredno pred tem malone neopazno izpela.
Nadjev plesni teater ponuja številne reference na druge umetnike, pisatelje, slikarje, zatem na umetniške prakse, zgodovinske dogodke in določene filozofske principe, ki jih po svoje vedno preizprašuje. Podobno se je Mezeijeva glasba, ki ni le glasba »za« predstavo, pač pa je hkrati »iz« predstave ter, nenazadnje, »v« predstavi, ozirala po zvočnih obzorjih preteklosti in sedanjosti.
Mezeijeva značilnost, ki jo poznamo z albumov in živih nastopov, je amalgam postopkov starih mojstrov, kot sta Ellington in Mingus, s sodobno improvizacijsko prakso. V pričujoči predstavi pa je bila njegova glasba presenetljivo melodična in veliko bolj strukturirana. Zasedba sedmih glasbenikov, ki je bila na odru razporejena v tri sekcije, godalno, pihalno in ritmično, je uvodoma zaigrala v pravem bigbandovskem slogu. Razposajena in razburkana glasba je pognala plesno dogajanje v dir, kaj kmalu pa je bend ubral drugačne ritme.
Tako kot je Nadj v predstavi nizal prizore, v katerih so plesalci izmenoma slavili pogansko obrednost, preizpraševali večno dihotomijo med starodavno naravo in sodobno civilizacijo ter ponazarjali principe akcijskega slikarstva, je Mezeijeva muzika ustrezno podčrtavala in sooblikovala scensko dogajanje. Glasbeniki so brezhibno prehajali od bolj živahnih do počasnejših ritmov in komornega vzdušja, ki so priklicali sodobno klasiko s kako navezavo na starejša obdobja.
Najbolj pa je Mezeijev orkester zablestel v podajanju počasi razvijajočih se otožnih skladb, v katerih smo lahko prepoznavali motive lenobno-melanholične vojvodinske ljudske glasbe. V tem se je violist dokazal za zrelega skladatelja, ki zna zgodovinske motive vpeti v sodobni kontekst. Pri tem nas je spomnil na še dva imenitna skladatelja, madžarskega pianista Györgyja Szabadosa in vojvodinskega pihalca Borisa Kovača.
Če so bili prejšnji Mezeijevi nastopi v znamenju njegovega viharnega igranja na violo, je bil tokrat, nasprotno, malone ves čas poudarek na skladni in umerjeni ter dostikrat meditativno zatopljeni skupinski igri. Le sem ter tja so njegovi potegi po strunah stopili bolj v ospredje, a večinoma so zvočno sliko enakopravno soustvarjali vsi glasbeniki skupaj. Poudariti vseeno velja odlično ritem sekcijo, ki jo tvorita Mezeijeva dolgoletna sošpilavca, kontrabasist Ervin Malina in bobnar Ištvan Čik.
Čeprav smo izpostavili ritem sekcijo, ki je izjemno natančno, a hkrati poetično dajala ritem tako soglasbenikom kot plesalcem, pa velja izpostaviti, da Nadjevi plesalci in sam Nadj niso sledili ritmom in melodijam v konvencionalnem smislu. Nasprotno, glasba in ples sta se odvijala nekako vsaka zase, a spet v imenitno ujetem sožitju. Pravzaprav so plesalci mestoma mehčali bolj stroge strukture glasbenikov, le-ti pa so nekatere prizore, ki so mejili na komiko, z resnobno glasbo postavili na glavo.
Mezeijeva glasba torej nikakor ni funkcionirala kot čisto gibalo plesnega in teatrskega dogajanja, marveč se je enakovredno vpisovala vanj in ga sodoločala. Glasbeniki so z lahkoto spreminjali ritme, vzdušja, zvočnosti in dosegli enost s soplesalci. Že pisanje glasbe za tako intenzivno in s številnimi referencami bogato plesno igro je zahtevno, da so pa glasbeniki kljub intenzivnosti dogajanja to glasbo v živo odigrali strogo in disciplinirano, a vendar zračno, je dosežek posebne vrste. Tudi zaradi tega lahko sklenemo, da smo Szilárda Mezeija včeraj videli in slišali v nemara njegovi najboljši, vsekakor pa najbolj raznovrstni in zreli luči.
Za konec pa še namig organizatorjem jazzovskih dogodkov: predstava, kakršna je »Dolžina 100 igel«, bi bila krasna dopolnitev vsakega jazzovskega festivala in bi, nenazadnje, storila veliko dobrega v razblinjanju stereotipov o jazzu ter storila korak naprej v združevanju različnih publik.
* Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>