Četrtek, 19. 4. 2012
Luka Vučkovič
Bržčas je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo postmilenijsko podzemno glasbeno brbotanje, ki je tekom let v popu odkrila poligon za inovativno glasbeno udejstvovanje, tudi sama postala del renovacije. Četudi projekt multiinštrumentalista in komponerja Luka Wylanda, ki sliši na ime AU, ni novost, ne nazadnje je pod omenjenim imenom v zadnjih petih letih izdal štiri studijske plošče, njegova glasba na plošči Both Lights zveni ravno tako. Kot skupek desetletnega eksperimentalnega pop udejanjanja, ki se je v pretečenem obdobju uspelo predimenzionirati znotraj najrazličnejših glasbenih vzorcev. Če torej povežemo Animal Collective, Battles in Gang Gang Dance, lahko kaj hitro ugotovimo, da ima Luke Wyland opraviti predvsem z urejanjem kaosa, kar ni nujno slabo. Ne nazadnje je glede na postavljene temelje tudi s tovrstnim pristopom težko ubežati inovativnosti.
Luka Wylanda so vse od začetka ustvarjanja zaradi podobnega pristopa k ustvarjanju in opiranju na eksperimentalno folk izročilo vseskozi povezovali z masterumi, kot so Animal Collective. Toda če so se Animal Collective ali Gang Gang Dance usmerili v raziskovanje elektronskih polj in novih načinov izražanja, se Luke tekom let najrazličnejših kolaboracij in eksperimentalnih seans še vedno trdno oklepa folkovskega izročila in je s tega vidika nekakšen tradicionalist. Bolj kot raziskovanje prihodnosti je njegova vloga preprogramiranje preteklosti in postavljanje slednje v današnje, bolj sodobne okvirje. In v tem zna biti Wyland na trenutke zares navdihujoč. Boogie-woogie v letu 2012? Zakaj pa ne. Skladba Why I Must draži z žlahtno boogie-woogie tradicionalnostjo, okrog katere se razprostirajo najrazličnejše komponerske ideje. S tega vidika je tudi eno prijetnejših presenečenj plošče in ne nazadnje najprimernejši približek Lukovega, pogojno rečeno, zastavljenega okvirja na plošči.
Slednje morda zveni kot svojevrsten paradoks, saj imamo skozi ploščo ves čas občutek, da okvirjev sploh ni. Že od uvodnega bobnarskega takta v skladbi Epic, kjer spremljamo sunkovito igro tolkal, saksofona in klaviatur, Luke Wyland postavi tempo, ki načeloma skozi ploščo Both Lights redko pojenja. Tudi tedaj, ko skozi folkovske skladbe poglablja tradicionalizem in so AU manj avanturistični, lahko spremljamo značilno igro zvočnega plastenja, pa četudi v njej ob zmanipuliranih kitarskih zvokih sodelujejo zgolj vokali, kakor v skladbi Don't Lie Down. Torej ni greh reči, da plošča naravnost vre od idej. Prepojena z znatno mero virtuoznosti in vselej dobrodošlega glasbenega avanturizma poslušalca vseskozi ohranja v pričakovanju. Toda v zastavljeni ambicioznosti na trenutke morda nehote pozabi prav nanj. S tako svobodnjaškim duhom plošči Both Lights na trenutke umanjka nekaj več osredotočenosti. Ni namreč težko slediti glasbenemu umotvorju, ki kar brsti od idej, težje se je z dinamičnimi zarezi tekom plošče nanj vsakič znova navajati.
* Luka Vučkovič
Komentarji
komentiraj >>