Nedelja, 22. 4. 2012
Tit Podobnik
Če povzamemo dinamiko dveh albumov, ki sta do danes izšla pod taktirko tria Fernandez, Guy in López, hitro ugotovimo, da gre pri obeh za precej minimalistično naravnano stapljanje melodij in improvizacije. Poleg tega je glavna opora glasbe še vedno tematsko obarvana, s čimer ob koncu le stežka ubeži nečemu, čemur nekoliko škodoželjno rečemo ECM zvok. A na tem mestu to ne sme ostati zgolj ohlapna oznaka, še manj zlonamerna. Gre zgolj za neko umerjeno muziciranje, ki ga trio lansira tako mehkobno, da si ušesa nočejo priznati izziva, s katerim jih sooči. Slednjega pa smo od teh glasbenikov v slehernih inkarnacijah že vajeni.
Album Morning Glory je sicer star že dve leti, obstaja pa korekten razlog, da se mu kljub relativni starosti danes posvečamo. Trio bo namreč nastopil na letošnji ediciji festivala Jazz Cerkno v sredini maja. Težko je sicer predvideti, ali bo tam predstavljen material s te plošče, a glede na dosedanjo zvočno sliko tria kakšnih hudih deviacij ne gre pričakovati. Oba albuma namreč veže prepoznavna osrednja nit, ki je neke vrste eleganca Billa Evansa, pomešana z improvizacijskim ščepcem Cecila Taylorja. Če še enkrat premislimo, je to drugo le prevelik kompliment, seveda gre zgolj za ščepec, generalno pa se je težko upreti aluzijam na Keitha Jarretta, če se še tako močno trudimo. Pianist Agustí Fernandez tudi v duetu z Matsom Gustafssonom denimo muzicira precej enodimenzionalno, kaj dosti drugače pa se ne godi niti v kvartetih z Evanom Parkerjem. Čeprav gre pri danes obravnavanem triu za nekoliko drugačno godbo, jo ravno skoki iz harmoničnih pasaž v improvizacijo približajo prej omenjenim kontekstom. Iskreno rečeno je ta plošča vzbudila veliko željo po slišanju Praxis strica Cecila in povratek nazaj k Morning Glory je bil vsekakor vsaj zehajoč. Trio torej zahteva neko mero potrpljenja, ne gre pa trditi, da se potrpljenje ne obrestuje.
Obravnavani album je sicer sestavljen iz dveh delov. Na prvem ploščku najdemo studijski posnetek iz katalonske Girone, kjer se je trio mudil med 5. in 6. februarjem 2010. Drugi, koncertni del pa vsebuje zvočni zapis nastopa tria v newyorškem Jazz Standardu 14. maja leto prej. Koncertni plošček se v veliki večini napaja pri prvem albumu in je kot tak precej reprezentativen za to, kar utegnemo doživeti v Cerknem. Če ne drugače, za razumevanje odnosa med studijskim in koncertnim igranjem tria. Vseeno ali pa ravno zato bo naša pozornost danes usmerjena na studijski del tega albuma, ki prinaša dvanajst kompozicij. V njih trio vseskozi diha kot eno in le redko se zgodi, da neki inštrument sili v ospredje, čeprav prevlada vtis klavirja kot osrednjega gradnika zvočne zavese. Pomisleke, ki izhajajo iz tega, smo že navedli, dejstvo pa je, da Barry Guy in Ramón López skladbam dodata dobršen del zaokroženosti ter s tem prej izražene dvome vsaj omilita, če ne kar zabrišeta. Celoten album tako deluje kot neka tekoča harmonija treh inštrumentov, ki mestoma preidejo v subtilno spontanost, a ostajajo zvesti melodiji. Iz nje pa znajo iztisniti tudi kanček dramatičnosti, četudi s slednjo ne bodo premikali gora.
* Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>