Ponedeljek, 23. 4. 2012
Gašper Prus
Sobotni koncert v Channel Zeru, kjer so nastopile zasedbe Sleepmakeswaves, Esazlesa ter Smashed Face, je bil konkreten prikaz tega, da je lahko v osnovi brutalna muzika, kakršna je death metal, veliko manj brutalna od eksplozivnega in angažiranega rocka. Namreč, na dotičnem koncertu so nastopile tri zasedbe, dve iz Češke, Smashed Face in Esazlesa, ter avstralci Sleepmakeswaves. In prvonastopajoči Smashed Face so predstavili povsem drugačno muziko kot ostala dva benda, s tem pa hote ali nehote ponudili primerjavo dveh žanrov.
Smashed Face se zadržujejo v območju death metal govorice, ki jo kombinirajo z grindcoreovskimi vložki, vmes se sliši tudi kakšen progresivno metalski obrazec, start-stop kitarska tehnika, skupni imenovalec pa je eksplozija z močno zvočno sliko. Kvartet ima za seboj že štiri studijske nosilce, kar ni zanemarljivo. Prav tako ni zanemarljivo, da so predstavili sicer soliden in z jajci odigran nastop, ki pa dejansko ni ponudil veliko glasbe. Zvočno gmoto, v kateri so bili najbolj slišni konkreten krulež in dvojni udarci na bas bobnu, vse ostalo pa se je izgubilo nekje v precej akustični dvorani Channel Zera. Smashed Face so kljub brutalni glasbi, ki jo izvajajo, pokazali, kaj je bistven problem pri tovrstnih metal bendih. Jakost zvoka žal ni izkoriščena kot bi lahko bila in tako je bil nastop precej pust.
So pa drugi nastopajoči, Esazlesa, dokazali, da je lahko tudi manj distorzirana muzika veliko bolj brutalna od deathmetalske zvočne slike. Gre za razmeroma mlado zasedbo, katere člani pa so že ustvarjali v drugih sestavih. Četverec ima vse potrebne atribute, ki so ključni za suveren odrski nastop. Igrajo glasno rockovsko muziko, ki se pretvori tudi v atmosferično polje ali pa na drugi strani kar v hardcore-ovski odvod. V kateremkoli izrazu že stojijo, prav z nobenim ne pretiravajo v nedogled. Poslužujejo se ponavljajočih vzorcev, vendar jih v določeni točki prekinejo z brutalnim izbruhom jeze, nato pa se elegantno vrnejo v prvotno stanje, ali pa v povsem neko tretjo prestavo. Esazlesa so prepričljivi tako po glasbeni plati kot po izvedbeni. Vsi štirje so si med seboj namreč povsem enakovredni, prav nihče ni pretirano izstopal, čeprav je bil bobnar na trenutke najglasnejši.
To je veljalo tudi za bobnarja Avstralcev Sleepmakesaves, ki prvič nastopajo po Evropi. Njihovo področje je inštrumentalno raziskovanje po še neraziskanih poljih zasanjanega rocka. Zdi se, da je na tem polju bilo raziskano tako rekoč vse že pred leti, vendar pa se še najde kakšna malenkost, ki lahko naredi izraz osvežen. Sleepmakeswaves v svoji različici tako imenovanega post rockanja nimajo toliko hardcorovskih vsebin kot Esazlesa, a njihov izraz je vseeno izredno dinamičen. Ta zasluga gre v večji meri bobnarju z vrhunskim prepletanjem in energijo. Kitarske melodije so nastavljene tako, da se poslužujejo nabiranja podlage pred vrhuncem znotraj posameznih zapisov. Niso igrali nič, česar ni bilo moč slišati že pri neštetih zasedbah, vendar so tako spretno krmarili med repeticijo, izbruhi in nazaj, da so se v glasbi neprestano odvijala valovanja. Prav tako kot Esazlesa so dobro izkoristili ozvočenje, ki je ropotalo, konkretno s tem pa jim je bila omogočena izvedba vrhunske predstave.
In če se vrnemo na začetek; vsi trije bendi so nadpovprečno opravili svoje delo, vendar se je pokazala razlika v izkoriščenosti zvoka med obema rockerskima bendoma in metalskim, ki žal ni dosegel učinka kot bi ga za dotično muziko lahko, ali pa kar moral.
* Gašper Prus
Komentarji
komentiraj >>