Cankarjevi torki so skoraj vedno izjemno prijetni, najbolj globok in trajen vtis pa ponavadi pustijo tisti večeri, ki predstavljajo manjše žanrske ekskurze iz klasičnega programa. Zdi se, da je ta letos malce bolj raziskovalen in pester kot prejšnja leta, z njega pa je že vse od najave izstopala stara znanka slovenskih odrov, Hanne Hukkelberg.
Norvežanka je Ljubljano obiskala v sklopu promocijske turneje za njen najnovejši album Featherbrain, ki je izšel februarja. Koncert je posledično baziral predvsem na pesmih s te plošče in se je opazno razlikoval od Hanninega koncerta, ki se ga je pisec udeležil leta 2009. Takrat je ravno izdala Blood From A Stone, svojo najbolj pop plato, in tudi v živo je dajala igriv, melodičen in lahkoten vtis. Tudi sinoči je bila Hanne glasbeno igriva, a hkrati precej bolj melanholična in molovska.
S seboj je Hukkelbergova tokrat pripeljala multiinstrumentalistko Mai Elise Solberg, ki je upravljala s kitaro, klaviaturami, bobni in prenosnikom, in kitarista Ivarja Grydelanda, ki smo ga pred nekaj meseci v zasedbi Huntsville poslušali v Kinu Šiška, lansko leto pa z Dans le arbres v Cankarjevem domu. Protagonistka večera je izmenjaje poprijemala za kitaro in klaviature, zvočno pa je vse skupaj baziralo predvsem na igri nasprotij. Milozvočnim prebliskom enega glasbila oziroma glasu so kaj hitro ob bok stopili bolj atonalni prijemi drugega in obratno. Solbergova je v otvoritveni pesmi gospodični Hukkelberg parirala z izrazito downpitchanim vokalom, potem pa v nadaljevanju, ko je glavni vokal zajadral v bolj divje vode, poskrbela za bolj angelske glasovne okraske. Grydeland je brenkal tako kot ponavadi: pazljivo, previdno, nevpadljivo, a hkrati zelo raziskovalno in razgibano. In čeprav striktno gledano trije glasbeniki niso popolnoma poustvarili res bogatih zvočnih pokrajin s Hanninih plošč, zvočna slika niti za trenutek ni delovala prazna in podhranjena.
Ena izmed redkih težav večera je bil občasno preglasen zvok, ki je grobo posegal v komorno intimo domačnega Kluba. Ta je bila sicer najbolj oprijemljiva ob predzadnjem komadu, Erik, s katerim je Hanne tudi potrdila, da za čustveno absorpcijo pesmi ni potrebno razumevanje besedila. Drugače pa smo pred obema bisoma poslušali predvsem levopolno baladiranje, ki se je pogosto razvilo v lykkelijevsko razigranost in kratke pasaže klimaktičnega razgrajanja, redko pa razrešilo po pop obrazcu.
Hanne Hukkelberg je s svojima prijateljema torej poskrbela za super večer, hkrati pa opomnila, da bi si kantavtorji, takšni in drugačni, v Cankarjevem domu, pa tudi izven njega, zaslužili precej več pozornosti koncertnih promotorjev.
* Jaka Bulc
Celotna zasedba na odru Kluba CD
Hanne s kitaro
Komentarji
komentiraj >>