Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Slutnja antijunaka (616 bralcev)
Četrtek, 26. 4. 2012
RKHV vajenci



Britanska režiserka Andrea Arnold je tokrat našla svoj izraz v redkobesednem Heathcliffu, liku iz slavnega romana Viharni vrh, pisateljice Emily Brontë.
Britanska režiserka Andrea Arnold, ki scenarije za svoje filme praviloma piše sama, je tokrat našla svoj izraz v redkobesednem Heathcliffu, liku iz slavnega romana Viharni vrh pisateljice Emily Brontë. Zgodbo o otroštvu in zgodnji odraslosti literarnega junaka pripoveduje s sredstvi, ki so lastna samo filmu, zato je njena adaptacija tega klasičnega romana drugačna: prežeta je s podobami in z le malo besedami.

Pripoved se začne, ko gospod Earnshaw posvoji brezdomnega temnopoltega dečka, ki je kmalu prepuščen na milost krušne sestre Catherine in nemilost njenega brata Hindleyja. Med Heathcliffom in Cathy se stke usodna vez, ključna za nadaljnji razvoj zgodbe. Njuno otroško ljubezen režiserka prikaže v mehkih in estetiziranih prizorih: pred nami v velikem planu vihrajo Cathyjini lasje, nato sledimo Heathcliffovi plašni roki, ki se želi dotakniti Cathyjinega telesa, a si ne drzne.

Takoj nam je jasno, da je v tem odnosu dominantna ona. Draži ga z zapeljivimi pogledi, brani ga pred nasilnim bratom Hindleyjem, hkrati pa je tudi sama groba z njim. Heathcliff prevzame oblast le za trenutek, ko med igro v blatu fizično ukroti Catherine, pri čemer ga ona vdano, a poželjivo gleda. Močan erotični naboj prizora režiserka hitro odreže. Zdi se, da noče oskruniti čiste in nedolžne ljubezni, ki v filmu odlično služi kot kontrast nebrzdanemu nasilju Hindleyja nad krušnim bratom. Prizori nasilja, posneti z nemirno ročno kamero, gledalca domala posrkajo v samo dogajanje in ga silijo, da izkusi protagonistovo bolečino in ponižanje. Režiserka tudi sicer vešče uporablja filmski jezik, ki ni zgolj okrasno sredstvo, temveč z njim izvirno dopolnjuje zgodbo. Igrivo izmenjuje velike in daljne plane, dejanja pa ločuje s posnetki narave, ki skozi analogije in simbole napovedujejo vzdušje in dinamiko tistega, kar sledi.

Ko se Cathy zaroči z bogatim razvajencem Edgarjem, Heathcliff protestno zapusti Viharni vrh, s čimer se zaključita otroška doba in prvi del filma. Prehoda v drugi del ni mogoče spregledati, pa ne samo zaradi preteklih let in zamenjane igralske zasedbe. V ospredje stopijo že ves čas šibki dialogi, ki so jih prej opravičevale močne in izdelane podobe. Gledalec dobi vtis, da je režiserki v nadaljevanju zmanjkalo volje in navdiha, a je bilo vseeno treba zgodbo pripeljati do razpleta.

Uglajeni in nič več revni Heathcliff se vrne na Viharni vrh, željan maščevanja tistim, ki so zakrivili njegovo mukotrpno otroštvo. V drugem delu se končno pokaže antijunak, ki ga je bilo mogoče ves čas slutiti. Njegova hladna in manipulativna narava se je nakazovala zelo zgodaj, ko je pred očetom hlinil obžalovanje, še bolj pa v prizoru, ko je kot deček brez zadržkov zaklal kozlička, česar urbani gledalec z vsemi svojimi vrednotami ne prebavi zlahka. Bližina Cathy ga sicer spomni na čustva, ki so še vedno živa, a ko ga ta dokončno zavrne, maske padejo. Poroči se z Edgarjevo sestro Isabello, ki jo zgolj izrabi za maščevanje svoji ljubljeni in njenemu možu. Cathy nato zboli in tik pred smrtjo obtoži Heathcliffa, da jo je ubil. Razgaljeni Heathciff ob Cathyjinem mrtvem telesu pokaže nekaj človečnosti, a le za trenutek …

V morju filmskih adaptacij Viharnega vrha Arnoldova izstopa, saj film inovativno osnuje na antijunaku tragične ljubezenske zgodbe. V prvem delu filma je režiserka precej pretkana; medtem ko subtilno pripravlja podlago za hladnega maščevalca, gledalca zavaja s podobo Heathcliffa kot milega dečka. Kasneje se izkaže, da je bilo dečkovo potrpežljivo prenašanje poniževanja zgolj posledica nemoči. Kljub temu da režiserka Heathcliffov lik dobro zasnuje, film ne prepriča v celoti. Drugi del filma tako estetsko kot slogovno, še najbolj pa konceptualno zaostaja za prvim. Kombinacija nežnih kadrov in grobega naturalizma v drugem delu umanjka. Sledi zgolj zgoščen in prisiljen zaključek. Gledalec je po ogledu zmeden, saj težko osmisli radikalno razklanost filma.

S slabo trojko je Viharni vrh ocenila Mirna Berberović.


Komentarji
komentiraj >>