Nemški novojazzovski trobentač Axel Dörner velja za enega najinventivnejših snovalcev na tem glasbilu, ki mu bo, mimogrede rečeno, na letošnjem Ljubljanskem jazz festivalu posvečen dobršen del programa. A Dörnerja k nam tokrat ne bo, čeprav je kar reden gost domačih odrov, nenazadnje je dvakrat gostoval tudi na omenjenem ljubljanskem festivalu, in sicer skupaj z bendom Lolita ter kasneje v reinterpretaciji Monkove glasbe, kakor si jo je zamislil pianist Alexander Von Schlippenbach z zasedbo Die Enttäuschung. Ob drugih priložnostih se je pri nas predstavil tudi z udarno svobodnjaško zasedbo The Electrics.

Album, ki ga bomo kmalu zavrteli na naših valovih, pa je Dörner posnel z zasedbo, ki nosi ime vseh štirih članov: Dörner/Leimgruber/Landfermann/Lillinger. Zadnje ime je v tem času večkrat slišano, saj bo bobnar Christian Lillinger s svojo zasedbo Grund nastopil na letošnjem festivalu Jazz Cerkno. Ob Dörnerju in Lillingerju, ki je na tem albumu podpisan kot tolkalec, pa kvartet zaokrožata pihalec Urs Leimgruber in kontrabasist Robert Landfermann.

Dörner je zaslovel z razširjenimi tehnikami igranja, pri katerih je poudarek namesto na tradicionalni zven trobente usmeril na zvok svojega dihanja in prepihovanja. Pa tudi, ko iz glasbila zares slišimo konkretnejši zvok, je le-ta mikroskopsko razcepljen, razdrobljen, tako da ima poslušalec vtis, da posluša elektronsko generirane zvoke in ne trobente. Prav s takimi zvoki se začenja pričujoči album, ki vsebuje sedem skladb z naslovi, ki se navezujejo drug na drugega in tudi vizualno tvorijo zanimivo domislico. Naslovi namreč sestojijo le iz začetne črke »a« ter nato nanizanih več črk »m«, torej precej neizgovorljivo, nekako takole: »ammmmmmm«.

Število črk »m« se spreminja iz komada v komad, natančneje rečeno se število povečuje od začetnih sedmih »m«-jev do trinajstih v četrti skladbi, nato pa upada ter se v zadnji ponovi le petkrat. Omenjeni vizualni učinek pa se razkaže, ko takšne, za improvizirano glasbo niti ne tako nenavadne naslove ugledamo zložene po vrsti, saj nas spomnijo na za 90 stopinj zasukano Gaussovo krivuljo. A vendar ni v pričujoči glasbi nobenih matematičnih pravilnosti ali enakomernosti.

Nasprotno, priča smo nepričakovanim zasukom in obratom, s pomočjo katerih se iz začetnega brnenja in šumenja počasi, a vztrajno porajajo bolj zaznavni zvočni orisi, tudi kakšna melodija, a ogrodje ostajajo hipno spreminjajoče se gmote zvokov, šumov in brnenja. Dörner je s svojo nekonvencionalno rabo trobente zaslužen tako za ustvarjanje nenehnega šumenja, ki ob ritem sekciji gradi neujemljivo, v gmoto strjeno ritmično strukturo, po drugi strani pa se občasno poda v sunkovite, abruptne linije, ki parirajo rezkemu in nemirnemu saksofonu Ursa Leimgruberja.

Splošni vtis je nenehni nemir, iskanje stičnih točk štirih glasbenikov skozi vešče sprotno spreminjanje zvenenja in barv, ritma in tempa. Tudi glasbenika, ki sta tradicionalno zadolžena za ritem, torej basist Robert Landfermann in bobnar Christian Lillinger, v skupni zvočni sliki ob tej vlogi občasno tudi stopita v ospredje, a le za hipec. Tako so najbolj slišni saksofoni in trobenta v svojih številnih variacijah zvočenja. Oba se imenitno dopolnjujeta, bodisi ko Dörner na trobenti izvablja sikajoče šume bodisi ko se sem ter tja pridruži Leimgruberjevemu saksofonu.

Kljub strukturno zahtevnemu in izvajalsko zgoščenemu gradivu 40-minutni album mine v hipu. Občutek imamo, da smo užito glasbo doživeli v živo, k občutku neposrednosti in spontanosti pa pripomorejo hipni in nepredvidljivi zasuki, za katere je jasno, da jih lahko izvedejo le glasbeniki s pretanjenim čutom za skupinsko medigro in spretno izmenjavo idej.

Glasba z albuma se, kljub prejle omenjenem vtisu vizualne Gaussove krivulje, sproti giblje v več smeri hkrati. Svojega viška, če se o tem sploh spodobi govoriti pri takšni vrsti improvizirane godbe, pa ne doživi v komadu z najdaljšim naslovom, pač pa - precej klasično, bi lahko pripomnil kak zadirčnež - v zadnji skladbi. V njej se prej zakoličene tenzije in včasih le slutene smeri muzičnega gibanja razprejo v silovitem svobodnjaškem igranju.

Le-to se precej kmalu umiri in zaključek albuma ni tako posrečen, kot bi pričakovali glede na njegovo dinamiko. To pa je tudi edina zamera albumu, s katerim se je Alex Dörner, ki je tudi avtor vseh skladb, še enkrat izkazal kot eden zvočno najbolj nepredvidljivih snovalcev modernega jazza in improvizirane muzike.

Spremno besedilo je prispeval MarioB.