Pred 71-imi leti na včerajšnji dan je bila v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Najprej se je sicer imenovala Protiimperialistična fronta. Ob njeni formaciji so sodelovali Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler za Komunistično partijo, Josip Rus za Sokole, Tone Fajfar za Krščanske socialiste ter Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar za Slovenske kulturne delavce. Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo, in dobra dva tedna po okupaciji Slovenije.

Letos proslave ob obletnici ustanovitve OF-a na državni ravni uradno zaradi varčevalnih ukrepov ni bilo. Potekala pa je na Kongresnem trgu v Ljubljani, in sicer pod okriljem Zveze borcev s pomočjo občine Ljubljana. Udeležilo se jo je več tisoč ljudi, ki so lahko slišali govora Zorana Jankovića in Janeza Stanovnika:



Slišali smo kratek kolaž obeh govorov. Sedaj pa poslušajmo komentar zgodovinarja Boža Repeta glede odpovedi državne proslave zaradi šibkega državnega proračuna:



Pogovor z njim je bil opravljen včeraj in glede na število udeležencev je množičnost udeležbe napovedal pravilno. V anketi, ki sledi, boste slišali, kakšen pomen ima narodno osvobodilno gibanje za udeležence danes:



Osnovni namen formacije NOB-ja je bil v prvi vrsti organizacija odpora proti okupatorju, ki je želel tako s političnimi kot vojaškimi sredstvi podrediti slovenski narod. Tako je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija leta 1941 pozvala k oboroženemu uporu. To pa ni bil edini motiv mobilizacije. Večina pripadnikov osvobodilnega gibanja je želela tudi pravičnejšo socialno ureditev v takratni Kraljevini Jugoslaviji.

Omenimo, da bo sicer tematika Kultivatorja širša kot zgolj obeleževanje obletnice Osvobodilne fronte. Slednja je lahko danes tudi simbol upora proti konzervativni revoluciji, ki jo po mnenju nekaterih izvaja aktualna vlada. Glede na to, da je Osvobodilna fronta delovala v ilegali, se bomo spraševali, kakšne so v današnji krizi motivacije določenih institucij Evropske unije, recimo Evropskega policijskega urada – krajše Europol -, da bi čim bolj nadzirale nekatere leve formacije, ki jih pojmujejo kot teroristične organizacije. Oziroma da bi jih kar prepovedale, predvsem anarhistične organizacije. Spomnimo, tudi partizane so okupatorji pojmovali kot bandite in teroriste.

Nekateri zgodovinarji, med njimi tudi Jože Pirjevec, boj proti okupatorju brez revolucionarnega naboja, ki ga je tedaj netila komunistična partija, ne bi bil uspel. Zgodovinarja Boža Repeta smo tako poprosili za njegov pogled na tedanje dogajanje o tesni povezavi med revolucijo in uporom proti zavojevalcu. Repe se s Pirjevcem strinja in začne z odzivom tako imenovanega konzervativnega establišmenta v Sloveniji pred in med drugo svetovno vojno na okupatorje iz Nemčije, Italije in Madžarske:



V 30. letih 20. stoletja je v Sloveniji začel nastajati tudi levo-liberalni pol, ki je kasneje sodeloval s komunistično partijo v boju proti okupatorju. Sicer je bila komunistična partija v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ter kasneje v Kraljevini Jugoslaviji prepovedana in je delovala v ilegali. Na moči je v Sloveniji začela pridobivati v 30. letih prejšnjega stoletja. Božo Repe:



Čas pred drugo svetovno vojno v Evropi je težko neposredno primerjati z današnjim. Sedaj si je težko predstavljati, da bi bile velesile Evrope v vojni, kar je bilo pred drugo svetovno vojno že kar nekaj časa na jasnem vidiku. Kako pa vidi Repe takratni čas v primerjavi z današnjim oziroma, kje vidi podobnosti med revolucionarnimi gibanji, med katerimi je bila tudi Osvobodilna fronta in med današnjimi protestnimi gibanji, kot je na primer 15o. Začenjamo z razlikami med revolucionarnimi gibanji pred in med drugo svetovno vojno in danes, nadaljevali pa bomo z Repetovim videnjem današnjih prevladujočih politik in uporov proti njim:



Torej je po Repetovem videnju danes desnica tista, ki s svojo politiko izvaja konzervativno revolucijo. Ta temelji na logiki vojaške poslušnosti, ki pravi, da nas lahko samo oni odrešijo. Medtem se poskuša sodobni upor strukturirati na povsem drug način, kjer ni več poklicnih revolucionarjev, ki so kot avantgarda izvajali upor v imenu množic. Primoža Kraševca iz Delavsko- pankerske univerze smo vprašali, kako vidi sodobnega revolucionarja.



Partizani so bili svoj čas pojmovani kot teroristi in banditi, takšna poimenovanja se da iz ust nekaterih slišati še danes. O terorističnih organizacijah se dandanes sicer govori vsepovsod. Kot smo omenili, se poskuša v ta pojem umestiti tudi radikalnejša leva gibanja. Occupay Wall Street se je tako že znašel na listi skupaj z Al Kaido. Podobne tendence pa so tudi znotraj Evropske unije. Tako je predvčerajšnjim pod okriljem EVROPOLA potekala konferenca o levem ekstremizmu in terorizmu, o kateri se ni veliko govorilo. Zdi se celo, da je želela ostati prikrita, saj na uradni strani EVROPOLA o njej ni nobenih informacij. Je pa o konferenci želel kaj več izvedeti nemški poslanec, Andrej Hunko, iz vrst Levih, ki je v parlamentu zastavil nekaj vprašanj na to temo in naletel na splošno odobravanje nemških poslancev na kriminalizacijo nekaterih levih gibanj. Vprašali smo ga, kaj so po njegovem glavni razlogi za takšno početje:



Če se strinjamo s Hunkom, bo marsikateri upornik v očeh birokratskih politikov tretiran kot bandit, zato je danes vprašanje boja še toliko bolj pomembno. Poslušajmo najprej Kraševca, kaj pomeni zanj praznik upora v tem času:



Če pride do pozabe pomembnih zgodovinskih trenutkov, so po mnenju Repeta posledice naslednje:



Za konec pa še anketa o tem, ali je boj v časih, ko sovražnik ni tako zelo očiten, še vedno potreben:



Revolucionarni odpor so kultivirali Urh, Gregor in Petra.