Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
135.000 ŽRTEV POLITIČNIH IGRIC (942 bralcev)
Petek, 4. 5. 2012
Boris V.



Na dnevni red se je ponovno uvrstil že dvajset let trajajoči spor med Slovenijo in Hrvaško o deviznih prihrankih hrvaških varčevalcev na Ljubljanski banki. Stopili smo korak nazaj, saj se ne začenja reševanje spora in vračilo denarja varčevalcem, temveč se je ponovno začela politična igra o tem, na kakšen način bomo iskali rešitev. Medtem ko Hrvaška želi pravni postopek in bilateralno razrešitev, Slovenija vztraja na multilateralnih nasledstvenih pogajanjih v okviru bivših držav Jugoslavije. Obenem bi ponov

Na dnevni red hrvaške in slovenske javnosti se je ponovno uvrstil spor glede odgovornosti za vrnitev deviznih prihrankov hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke. Prah je ponovno dvignil sklep hrvaške vlade pred dvema tednoma, s katerim je podprla postopke, ki jih na sodiščih vodita Zagrebška banka in Privredna banka Zagreb, pri katerih naj bi šlo za terjatve denarja od Ljubljanske banke in Nove Ljubljanske banke. A glavna težava ni vezana na te postopke in posledično odnose med Slovenijo in Hrvaško, niti na vstopanje Hrvaške v Evropsko unijo, temveč na približno 135.000 hrvaških varčevalcev, ki so svoje prihranke v obliki deviz zaupali Ljubljanski banki. Gre za skupno vsoto med 150 in 190 milijoni evrov, na katero varčevalci še vedno čakajo.

Po razpadu Jugoslavije je Hrvaška varčevalcem tujih bank, kar je bila Ljubljanska banka na Hrvaškem, omogočila prenos deviznih vlog na hrvaške banke. Večji del varčevalcev Ljubljanske banke je to tudi storil, okoli 135.000 varčevalcev pa je svoj denar ohranilo na računih Ljubljanske banke. Tisti, ki so denar prenesli na hrvaške banke, so ga tudi dobili, saj je hrvaška država najela dolg, sposojeni denar pa je prenesla na hrvaške banke, ki so ga porabile za izplačilo deviznih vlog. Dve od teh bank, prej omenjeni Zagrebška banka in Privredna banka Zagreb, sedaj v civilnopravnih postopkih terjata ta denar od Ljubljanske banke oziroma Nove ljubljanske banke. A večji problem je vsekakor dejstvo, da okoli 135.000 ljudi še ni prejelo svojega denarja.

Na tem mestu je treba omeniti dve ključni dejstvi. Prvič, Slovenija je z ustavnim zakonom, kar mu zagotavlja skladnost z ustavo, leta 1994 ustanovila Novo ljubljansko banko, na katero je bilo preneseno skoraj vse premoženje Ljubljanske banke in izjemno majhen del njenih dolgov. Drugič, za devizne vloge v bankah nekdanje Jugoslavije je jamčila zvezna vlada, jamstvo pa se je nanašalo na primere, ko bi banke prenehale obstajati ali bi bile nezmožne izplačati te vloge. Pojasnjuje odvetnik dela hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke Milivoje Žugić:



A Žugić opozarja, da za varčevalce to ni vprašanje nasledstva:



Eden od glavnih argumentov, zakaj naj se to vprašanje rešuje v okviru nasledstvenih pogajanj, je zahteva jugoslovanskih zveznih oblasti, da banke devize pošiljajo Narodni banki Jugoslavije. Banke so sicer v zameno prejemale dinarje in so bile še vedno dolžne izplačevati devize, odvetnik Žugić pa dodaja še, da banke sploh niso bile dolžne pošiljati deviz v Beograd, ampak da je bila to zgolj pravica:



Ob tem je treba izpostaviti, da so Slovenija, Makedonija in Zvezna republika Jugoslavija, torej Srbija in Črna gora, ob razpadu skupne države zagotovile jamstva za vse matične banke in podružnice tujih bank na svojem ozemlju, medtem ko Hrvaška in Bosna in Hercegovina jamstev za podružnice bank nista prevzeli. Razloge za sedanji problem vidi ekonomist Jože Mencinger v dogodkih izpred petnajstih let:



Po navedbah slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve naj bi Hrvaška prenos deviznih vlog na hrvaške banke v devetdesetih letih omogočala le ljudem s hrvaškim državljanstvom, ki pa ga znaten delež varčevalcev ni imel. Mencinger pri tem izpostavlja še možnost nacionalističnih predznakov nereševanja problema:



Tudi zaradi narave tega odnosa je za varčevalce izjemno škodljivo vztrajanje Slovenije pri tem, da se spor reši v okviru nasledstvenih pogajanj med nekdanjimi republikami skupne države. Ta pogajanja so izjemno dolgotrajna pa tudi kaotična. Nasledstveni sporazum, ki je bil podpisan leta 2001 na Dunaju, določa, da pogajanja o prevzemu jamstev SFRJ oziroma Narodne banke Jugoslavije potekajo pod okriljem Banke za mednarodne poravnave v Baslu, ki je sicer že sporočila, da ni pristojna za reševanje spora, lahko nastopa zgolj kot mediator med državami. Slovenska stran ob tem ponavlja, da je prejšnja predsednica vlade Jadranka Kosor pred dvema letoma pristala na reševanje spora v okviru sukcesijskih pogajanj, kar je Hrvaška dotlej zavračala. A ta dogovor ni bil dokončno potrjen, zato za sedanjo hrvaško vlado ni obvezujoč.

Hrvaška tako vztraja na dvostranskem reševanju spora, kar podpira tudi Evropska komisija, Slovenija pa zahteva reševanje v okviru nasledstvenih pogajanj, ki so že po definiciji večstranska. A zunanji minister Erjavec zna ta dva izključujoče se termina povezati. Sledeče je dejal v včerajšnji oddaji Odmevi na nacionalni televiziji:



Zakaj Slovenija sploh vztraja pri reševanju v okviru nasledstvenih pogajanj? Tako bi namreč dolg lahko razpršila na vse nekdanje republike, razen na Črno goro, ki v teh pogajanjih ne sodeluje, s tem pa radikalno znižala vsoto, ki bi jo morala sama plačati. Obenem pa predstavlja to dobro pogajalsko orodje v siceršnjih pogajanjih. Odvetnik varčevalcev Žugić ponovno opozarja na jasno pozicijo samih varčevalcev:



Jamstvo nekdanje federacije za devizne vloge pa najverjetneje ni relevantno, saj še vedno obstaja Nova ljubljanska banka, ki je prevzela premoženje stare Ljubljanske banke in bi lahko torej poplačala te terjatve. Odgovornosti se Nova ljubljanska banka po mnenju Žugića ne more izogniti:



Kako torej rešiti ta spor? Elegantno rešitev ponuja novinar hrvaškega časopisa Jutarnji list Viktor Beznik:



Komentarji
komentiraj >>