Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
HIGH ON FIRE: De Vermis Mysteriis (E1 Music, 2012) (828 bralcev)
Sobota, 12. 5. 2012
Gašper Prus



Razcvet težke kitarske muzike, ki ima korenine predvsem na rockerskih poljanah, je zadnja leta razširjen kot še nikoli. Bendi skorajda tekmujejo, kateri bo ob počasnem tempu imel še najbolj masten in hkrati hrustljav zvok svoje kitare. Predvsem to velja za stoner rockovske in sludge metalske tokove, ki sta ta čas od trših kitarskih muzik verjetno najpopularnejši etiketi. Zasedb je res ogromno in zaradi tega ponudba nasičena, seveda pa so imena, ki izstopajo in so hkrati med prvimi, ki so se lotili kakšnih novih prijemov, znotraj določenih žanrov.

Trio High On Fire, ki prihaja iz Kalifornije oziroma mesta Oakland, je že eden teh. Vzrok govora od dotični zasedbi v današnji Tolpi bumov je njihova nova plošča, ki so jo naslovili De Vermus Mysteriis oziroma v angleščini The Mysteries of the Worm, katere rdeča nit je časovni stroj. Je šesta studijska plošča tega tria, ki ga lahko umestimo v polje stoner metal muzike.

Zakaj stoner in zakaj metal? Stoner preprosto zato, ker je vodja zasedbe Matt Pike eden od pionirjev stoner zvoka, ki se je pojavil v zgodnjih devetdesetih ali pa kar v poznih osemdesetih. Tega je gojil v kultni zasedbi Sleep, ki je, mimogrede, oživljena že leto ali dve. Še pred tem je ustvarjal v bendu Asbestosdeath, toda predvsem v Sleep je razvijal stonerski zvok, ki so ga nato povzemali številni bendi.

Ta zvok pa je prinesel tudi v zasedbo High On Fire, ustanovljeno konec devetdesetih let. In zakaj metal? Ker je v dotično zasedbo vtrl tudi precejšnjo mero standardnih vzorcev heavy metal šole, ki pa jih je seveda prilagodil na sebi prepoznaven slog. Čeprav je Pike morda alfa in omega v bendu, mojster rifov pa zagotovo, bi težko trdili, da je vložek ritem sekcije minoren. To tvorita dolgoletni bobnar Des Kensel in basist Jeff Matz, ki je v zasedbi že nekaj let, prej pa je bil član podivjanih punkerjev Zeke (beri ZIK). Njun vložek ni zanemarljiv zato, ker tvorita tisto potrebno masivo v ritmiki in podlagi, da debeli in glomazni rifi Pikove kitare sploh dobijo smisel.

High On Fire izdajajo plošče v čistem metalskem slogu, tako rekoč na vsaki dve leti, vmes veliko nastopajo. Zadnja leta predvsem z velikimi metal imeni, ki se ustavljajo tudi na stadionskih prostorih. Nasprotno pa High On Fire niso ravno te vrste zasedba, da bi navduševali ogromne množice, čeprav bi se po šestih ploščah to brez težav lahko uresničilo. Trio z novo ploščo ostaja trdno na svojem položaju, brez drastičnih skokov na njim neobičajne poti. V enajstih skladbah ponudijo še za odtenek izpopolnjen lasten slog. Pravzaprav sta boben in bas kitara nespremenjena, kitarskim rifom pa so dodane finese, sicer mikro narave, vendar to ločuje High On Fire izraz od povsem klasične, stoner metal forme.

Sicer zasedba nadaljuje tradicijo z menjavanjem producentov za vsako ploščo. Po Billyju Andersonu, ki je produciral prvi dve, Stevu Albiniju, Jacku Endinu in Gregu Fidelmanu je sedaj prišel na vrsto Kurt Ballou. Gre za ta čas precej zaposlenega producenta v polju težkih rifov, ki že ima prepoznavno produkcijo, vendar se zdi, da v primeru High On Fire to nima prevelikega vpliva. Seveda je vsaka njihova plošča posneta v manj surovi produkciji, vendar ohranjajo prepoznavne komponente.

Ne glede na vse je z vsako novo ploščo pri High On Fire vrhunskost bolj očitna, da pa bo plošči Blessed Black Wings ali Death Is This Communion resnično težko preseči, pa dejstvo.


* Gašper Prus






Komentarji
komentiraj >>