Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NEPTUNE: msg rcvd (Northern Spy, 2012) (594 bralcev)
Ponedeljek, 7. 5. 2012
Žiga Pucelj



V ponedeljkovi Tolpi bumov poslušamo ploščo marljivežev Neptune s še enim zaznamkom njihove zdaj že ogromne diskografije. Doma narejeni inštrumenti, sprevržena industrialna in post-punk estetika - zares samosvoj zvok? msg rcvd... * v celoti
Neptune je bend s petnajstletno zgodovino, še vedno relativno neopažena stalnica preko-lužnega podtalja, so pa že igrali v naših krajih. V vsem tem času nadaljujejo s konceptom, ki izhaja iz prvotnih galerijskih podvigov glavnega tvorca Neptune, Jasona Sanforda. Ta je bend štartal kot koncertno demonstracijo delovanja doma sestavljenih skulptur/inštrumentov, kitar in basov iz odpadne kovine, improviziranih tolkal, ozvočenih plinskih jeklenk in še česa. Skozi ves ta čas se je Neptune tudi v osebju stalno preobraževal, izdal zajeten katalog nosilcev zvoka ter koncertiral z domala celotno plejado od njega bolj prepoznavnih nosilcev alternativnih trendov ameriškega rockerskega in širšega podtalja.

Prepoznani kot post-noise bend igrajo glasbo, ki se spogleduje s širokim horizontom alternativnih muzik zadnjih dvajsetih in nekaj let. Polnokrvnega nojza Neptune v svojih zadnjih inkarnacijah poseduje relativno malo. Seveda so nojzerski elementi prisotni predvsem v tonalnih in teksturnih lastnostih zvočnega materiala, ki ga proizvajajo njihove DIY igračke. Zaradi mikrotonalnih odstopanj uglašenosti inštrumentov in pogoste uporabe elektronskih osciliranj so momenti njihovega zvoka na stalni meji grde disonance in zamazanosti, vendar ta nestabilnost njihovega izraza igra povsem korektno muzikalno „ventrilokvilijo“. V tem smislu je njihov zvok, ki je res nekoliko poseben, predvsem v službi polnjenja konkretnega mesta inštrumentalnega momenta pesmi – singer/songwriter kompozicije. Preko tega pa zdaj začnejo vpadati reference, ki so za izraznost Neptune bistveno bolj relavantne kot noise. Neubautni in The Birthday Party, čikaška scena s Shellac, US Maple in novejšimi Dead Rider, pa Swansi in Liarsi … V dinamiki pulziranja plošče „msg rcvd“ je zaznati tudi odmeve sodobnejše brooklynške scene, predvsem imam tu v mislih zasedbo Growing s svojimi sekvencami, z nekoliko domišljije pa sežemo tudi do Black Dice z odvodi.

In ko zvok in izraznost Neptune umestimo, kot smo ju sedaj, se pojavi bistveno vprašanje, ki je pravzaprav dvojno. Ali jim skozi odklonski zvočni material uspe konkretizirati skrivnost dobrega komada, ki bo vedno ostala bistvo kvalitetne alter rock gradnje. Ali poskus transcendiranja riffa - riffa, ki sam po sebi ne kliče po predrugačenju, tu uspe, vsaj v nečem, kaj kvalitativnega doprinesti komadu? In pa, ali umestitev v relativno običajno glasbeno strukturo karkoli doprinese zvočnosti v izumljanju od spodaj gor, kakor smoter svoje dejavnosti po vseh zapisih sodeč razumejo Neptune? Na tem mestu je potrebno izreči, kar verjetno tli iz njihove relativne neopaženosti skozi vsa ta leta. To, da kvaliteta njihovega song-writinga ne dosega tiste njihovih vzornikov, torej nosilcev žanrov alter rocka zadnjih dvajsetih let. In pa to, da jim njihove rockerske korenine ovirajo pogled tja, kjer se zvočnosti dejansko kalijo. Njihov zvok kljub vsej izumiteljskosti, vsaj na plošči, ne pokaže, da bi bili sposobni kaj bistveno več kot bendi, ki dandanes utilizirajo povsem konvencionalno inštrumentacijo in nekaj efekt pedalov. Na žalost plošča msg rcvd tako ne izpade nič več kot ... povprečno. In bend Neptune le kot ... zanimivost.


* Žiga Pucelj




Komentarji
komentiraj >>