Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MORIARTY, Klub Cankarjevega doma, 8. 5. 2012 (Druga godba) (665 bralcev)
Četrtek, 10. 5. 2012
Andrej Hočevar



Moriarty in Druga godba: užitek pred pomisleki... * v celoti
Torkov začetek Druge godbe se je v Klubu Cankarjevega doma pred navdušeno in živahno publiko odvil v znamenju godbene mešanice, ki je segala od folk-rocka do skoraj bluegrassa, nekako zadovoljna, da se ji pravzaprav ni treba odločiti za nobeno izmed skrajnosti. Moriarty, z imenom po junaku iz Kerouacovega romana Na cesti, je precej nenavadna zasedba, v veliki meri predvsem zato, ker nekatere njene posebnosti niso najbolj skladne z izbranim glasbenim izrazom, po drugi strani pa se je težko odločiti, ali želi te posebnosti čim bolj prikriti ali pa jih postaviti na ogled. Pet glasbenikov, ki se v kontekstu zasedbe predstavljajo z istim priimkom – Moriarty – in še eden za pomoč, je zato hkrati nekakšna glasbena družina in tolpa pritepencev z zanimanjem za zvočnosti ameriškega izročila.

Francosko-švicarski glasbeniki z ameriškimi in menda tudi avstralskimi koreninami so Klub Cankarjevega doma v skladu s pričakovanji in napovedjo spremenili v “svojo dnevno sobo”, proti koncu pa (mogoče tudi pričakovano, a manj) spet nazaj v poskočno klubskost. Njihov prihod od strani je s sprotnim petjem vzpostavil domačno in intimno vzdušje, ki so ga razvijali tudi na odru. Pri tem sta tako izbor kot izvedba uvodne skladbe – znane folkovske viže “Black Betty” – začrtala horizont, ki je v nadaljevanju le v grobem določal meje njihovega izraznega polja. Odločitev, ki je izpadla rahlo muzejsko, je bila gotovo tvegana, vendar recepcija v nadaljevanju sploh ni bila dolgo obremenjena z iskanjem bolj individualiziranih presežkov.

Moriarty so iz domačnega vzdušja dnevne sobe hitro prešli v nekakšno komornost, torej iz nekoliko grobe zvočnosti, ki izpopolnjenosti nima za edino merilo uspeha, v mirno zvočno jadranje z zavedanjem lastnih zmožnosti. Umirjeno, a nikakor ne brez notranjega žara, so Moriarty večino koncerta odigrali sproščeno in mogoče nekoliko zadržano. Utemeljenost te misli je bila potrjena šele čisto na koncu, ko so Moriarty vendarle tudi nekoliko bolj odločno stopili na plin in navili kitarske ojačevalce. Ko so preigravali skladbe s svojih dveh albumov, je domačnost prehajala v komornost in ta spet v salonskost. S tem hočem reči, da so nekatere skladbe pač delovale bolj pristno od drugih; nekatere so bile res izraz ljudi na odru, ljudi iz naše sodobnosti, spet druge bolj očitno prikimavanje prepoznavnim idiomom iz starejše folkovske zakladnice. Toda Moriarty so s svojo ubrano zvočno sliko, ki ji glavno barvo nedvomno daje predvsem Rosemaryjin izjemni, sugestivni glas, uspeli doseči ustvarjalno skladnost, ki je morebitne pomisleke glede izvirnosti nadomestila s toplino in nepretenciozno všečnostjo.

Glasbeniki so se na odru menjavali, izbirali med akustičnimi in električnimi kitarami, med električno basovsko kitaro in kontrabasom, prepletali svoje vokale in se predajali prijateljskemu zvočnemu klepetu. Saj ne, da bi bil Charles res dorasel profesionalcem iz Nashvillea ali Tom res rojeni bluesman; skupinska interakcija je bila tista, v kateri si je vsak našel svoje mesto. V tem je bila osrediščena nezgrešljiva radoživost, ki se je je tudi publika hitro nalezla. In čeprav je Rosemary sprva delovala presenetljivo hladno in skoraj distancirano, je v celotni sliki tudi to imelo svoje mesto. Glede na studijske posnetke je tako nastop v celoti deloval bolj neposredno in odprto, predvsem pa razgibano in dinamično. Aluzije na različne vsebine izročila so bile sicer očitne, ne pa tudi pretirano muzejske. Manj potrebna je bila le ekskurzija v prisiljeno kabarejsko igro, ko je Arthur med nebistveno (a znamenito) priredbo Depeche Mode s spačeno gestikulacijo gor in dol pod odrom porival nakupovalni voziček.

Jasno je torej, zakaj Moriarty pravzaprav čisto dobro ustrezajo konceptu Druge godbe in zakaj, po drugi strani, kdo izmed zares pristnih ustvarjalcev znotraj novejše folkovske tradicije tam ne bi imel kaj iskati. A naj pustim pomisleke ob strani; nenazadnje smo na koncertu vsi res uživali, četudi je do izraza nenehno prihajala tudi hibridna narava zasedbe Moriarty – na eni strani tradicionalna in relevantna, na drugi izkoreninjena in simulirana. Prva priredba iz dodatka je bila prijetno presenečenje, ki je pogled še enkrat obrnilo nazaj: ob skladbi “Fair and Tender Ladies” je lahko vsak izbiral svojo najljubšo verzijo. Denimo jaz sem kolebal med Chrisom Hillmanom in Genom Clarkom, ki je s svojo otožnostjo bil Moriarty nedvomno mnogo bliže.


* Andrej Hočevar


Komentarji
komentiraj >>