1. Razstava VIVERE VENZIA 2, Equrna (Petja Grafenauer):
Lansko leto se je na Beneškem bienalu v parku pred Giardini zgodila razstava Recycling the future Vivere Venezia na kvadrat. IUAV – Fakulteta za oblikovanje in umetnost iz Benetek ter Consorzio Venezia Nuova sta izpeljala razstavo študentov umetnostnih akademij sveta. Kuratorica in snovalka razstave je bila Angela Vettese, profesorica že omenjene akademije. Na razstavi so sodelovali tudi študentje slovenske Akademije za likovno umetnost.
Ta zgodba bi danes, ko se vsak dan v svetu odpre na stotine razstav, že davno potonila v pozabo. A to se ni zgodilo, kajti slovenska sekcija, ki je sodelovala na razstavi Recycling the future VV2 te dni razstavlja v ljubljanski Equrni. Tu predstavljajo svoja dela, oz. dokumentacijo del, ki so jih razstavljali v Benetkah.
Razstava je gotovo ena tistih, ki za razumevanje nujno potrebuje pojasnilo. To je na razstavi prezentirano v knjižici Photofinish Marka Batiste, Andreja Kamnika in Vasje Lebariča. Več o konceptu in delih je zapisano in zarisano na internetnih straneh http://black.fri.uni-lj.si/recyc.
Zgodba je sledeča: Ideja IUAV-a je bila, da na razstavi Vivere Venezia predstavi dela študentov različnih akademij. Z njo je Vettesejeva, po spremnem tekstu kataloga beneškega bienala sodeč, hotela odgovoriti na vprašanje, kakšni so pristopi različnih šol pri poučevanju umetnosti. Seveda odgovora na to vprašanje ni dobila niti ona niti gledalci, saj študentje ne razmišljajo na način, kakršnega jim vsiljuje študijski pouk. Vettesejeva je v tekstu še zatrdila, da ne gre za odkrivanje mladih zvezdnikov sodobne umetnosti, temveč je hotela ustvariti pogled na to, kakšna je umetnost, preden zaide v bojno areno sodobne umetnosti.
Ljubljanska ALU je za sodelovanje na razstavi izbrala 9 študentov. Sodelovali so Narvika Bavcon, Gašper Jemec, Aleš Vavupotič, Martina Bastarda, Mateja Ocepek, Marko Batista, Andrej Kamnik, Vasja Lebarič in Nataša Skušek. Ti naj bi za Benetke pripravili skupinsko delo, tako so vsaj zastavili stvar. A ni uspelo. Po prvi debati sta nastali dve skupini.
Bavconova, Jemec in Vaupotič, vsi študentje videa in novih medijev, so se lotili projekta z naslovom Friedhof Laguna. Ta je na ogled v Equrni, bolj ali manj nespremenjen od projekta, ki je bil na ogled na Bienalu. Friedhof Laguna je objekt gladkih oblik, podoben nekakšnemu podvodnemu plovilu, v katerem se skriva interaktivni prostor. Po njem lahko obiskovalec pohaja s pomočjo joysticka in miške. Ta prostor je podoben razstavišču, v katerem se gledalec od ene podobe premika k drugi. Nobena od njih mu ni dosegljiva, ampak prehaja skozi njih, kar mu daje vednost o njihovi zgolj navideznosti.
So Friedhof lagune globokomorska bitja ali lupine podvodnih plovil - nekakšnih globokomorskih formul ena, kakršno nakazuje ena od Lagun, prekrita s sponzorskimi znaki? Njihovo ime kaže na povezavo s temačnim, s smrtjo ali pa prostorom miru in počitka globokomorskega oceana. Je beneška laguna, v katero so prilezle iz svojega globokomorskega domovanja, njihov zadnji dom, njihovo pokopališče? Bodo umetniki v svojih plovilih pokopani prav pred vhodom v raj Giardinov? Verjetno ne, saj naprave v plovilih še delujejo in so torej primerne tudi za preživetje na kopnem.
Morda pa Pokopališke lagune ponujajo alternativni bivalni prostor, globoko v podvodnem svetu in se tako uvrščajo ob bok umetniškim fantazijam, kakršno je na zadnji Manifesti v Frankfurtu ponudil madžarski umetnik Antal Lakner. Je Friedhof laguna tu zato, da se v njej umetnik odmakne od sveta umetnosti, ali zato, da umetniku pomaga v tekmovanju za prvo mesto, za nagrado na olimpijadi umetnosti, za najvišjo odkupno ceno?
Dober projekt, ki gledalcu ne ponuja enoznačnega odgovora. Je političen, estetski, sodoben, provokativen in zanimiv. Brez težav se sooča s svetom sodobnosti in položajem v umetniškem svetu. Umaknjen je iz vsakdanjega sveta, a nam o njem govori. Bolj problematičen se zdi projekt druge skupine, ki se je predstavila na Vivere Venezia.
Preden pričnemo z opisi projekta je spet potrebno pojasnilo. Skupina v kateri so bili Marko Batista, Andrej Kamnik, Vasja Lebarič, Martina Bastarda, Mateja Ocepek in Nataša Skušek je na Vivere Venezia predstavila delo z dolgim naslovom: Group work – Biennale Structure – Event Specific – Observation Ljubljana – Venezia – Greyzone – Venezia.
Ob konceptu te skupine se zdi najbolj problematičen položaj gledalca umetniškega dela. Njihova prvotna ideja je bila namreč umetniško delo kot potek samega dela in problem, ki se zastavlja je, kje v shemo vstopi gledalec. Skupina se je pričela ukvarjati z abstraktnimi vprašanji problematike dela v skupini, in se ni posvetila konkretnemu problemu izvedbe umetniškega dela.
Vprašanje, ki se jim je zastavilo v Benetkah, je bilo povsem legitimno vprašanje o mehanizmih umetnostnega trga in o tem, ali se želi skupina sploh vključiti v igro »kdo bo večji in bolj blesteč,« kakor je zapisal član skupine Vasja Lebarič. To vprašanje se jim je zastavilo ob krovnem naslovu letošnjega Beneškega bienala Dreams and conflicts - Dictatorship of the viewer, ki je potekal pod taktirko kustosa Francesca Bonamija. Očitno je, da se je skupina v igro vključila in se vključuje spet in spet.
Njihovo delo naj bi bil koncept, ki ne bi nujno vodil k materialnemu rezultatu. Povedano jasneje: V Benetkah so ustanovili skupino Greyzone in vanjo povabili vse razstavljujoče umetnike. Ta skupina naj bi delovala kot nekakšna siva cona in opazovala potek umetniške olimpijade mladih umetnikov. Tu pa se je vzpostavil sledeč problem:
Koncept oziroma potek dela kot umetnina ni problematičen. Problematična pa je predstavitev le-tega občinstvu. Ta je sicer zdaj izpeljana s katalogom Photofinish, ni pa bila izpeljana na razstavi Vivere Venezia. Tu je bilo delo samozadostno, namenjeno zgolj ustvarjalcem.
Poleg tega se je slovenska skupina odločila, da Greyzone ne bo njihov projekt, ampak projekt vsakega udeleženca v njem. Slovenska skupina pa je ad-hoc pripravila materialni objekt za razstavo. S tem je Greyzone postal, prav kakor je v uvodu v knjigo Photofinish zapisal t.i. zunanji opazovalec Tomaž Kučer – le oblika skupinske terapije. Umetniki, ki potrebujejo terapijo, ker ne zmorejo prenesti pritiskov sveta umetnosti; visoke umetnosti, ki se pred njihovimi očmi spreminja v kulturo.
Skupina je že v Benetkah, ob razmišljanju o svojem delu razpadla še na dve, ali sodeč po projektih, ki so razstavljeni, na tri dele. Martina Bastarda mi je o tem razcepu poročala takole: »Pri sami realizaciji projekta v Benetkah je prišlo do konfliktov, ker so bile naše predstave o vizualizaciji projekta precej različne. Z Matejo sva ves čas poudarjale, da forma, ki jo gradimo premalo zajema vsa vprašanja in aktualnosti, s katerimi smo se ves čas ukvarjali, da je preskopa in preveč formalna (formalistična). Tako smo še s tretjo kiparko iz skupine Natašo že v Benetkah naredile projekt »Funziona?« oz. »Is this Working?«, ki sva ga v Ljubljani predstavile pod »Ali se obnese?«. Poročne fotke, ki so bile podnaslovljene v italijanščini in v angleščini smo polepile po vaporetto postajah. Projekt je bil narejen na črno, kot nočna akcija, zato ni bil predstavljen v uradnem katalogu.
Batista, Kamnik in Lebarič tako v Equrni predstavljajo lightbox s posnetkom atletskega fotofiniša tekačic. Artefakt, ki je verjetno kritika tekmovanj v svetu umetnosti. Nekoliko preveč na prvo žogo se zdi. Poleg tega so sestavili publikacijo Photofinish, ki se v galeriji prodaja za borih 500 SIT in je nujna za vsaj delno razumevanje razstave. Škoda le, da vanjo niso vključili prispevkov vseh članov začetne skupine 9-ih ustvarjalcev, da bi bilo mnenje o sodelovanju vsaj kolikor toliko objektivno.
Martina Bastarda in Mateja Ocepek že dalj časa delujeta v paru – torej kot skupina. V Equrni razstavljata fotografski projekt z naslovom Ali se obnese? Verjetno gre za namig na specifično situacijo umetniškega ustvarjanja v skupini, za refleksijo na dogodek torej. Kljub temu pa ob naslovu in podobi, vsaj moja misel najprej uide k hetero/homoseksualnim ljubezenskemu razmerju in njegovem udejanjanju. Sicer pa delo v skupini temelji na nekem love/hate razmerju, precej podobnemu tistem v bolj intimnem razmerju. Vse kar umanjka je telesni fuk, psihičnega je v obeh primerih dovolj.
Martina je o projektu Ali se obnese povedala: »poročne fotografije so nastale precej na začetku našega skupinskega dela v Ljubljani, ko smo se pripravljali na odhod v Benetke. Takrat smo se ukvarjali predvsem z vprašanjem kakšna strategija je potrebna, da lahko skupina šestih ljudi izdela skupinski projekt, obenem pa smo sledili glavni temi beneškega bienala Dreams and Conflicts – Dictatorship of the Viewer. V tistem trenutku je tako glavna tema našega zanimanja postalo prevpraševanje samoumevnosti, predvsem stereotipnega, »podedovenga« dojemanja in vedenja. Poleg par krajšh videov je v tem času tako nastala tudi mala fotoakcija Poroke (vsak izmed nas šestih se je »poročil« z vsakim), ki nazorno govori o nekem stereotipnem obnašanju ki se tiče medosebnih odnosov v zahodnoevropski civilizaciji, obenem pa odpira vprašanje gejevskih in lezbičnih porok (kar je trenutno tudi pri nas zelo aktualno vprašanje), ter bigamije, tako med moškimi kot tudi med ženskami. Torej na tak način prevprašujeva samoumevnost poročanja, kot tudi klasične partnerske zveze.«
Nataša Skušek predstavlja delo Vudu. Spet reminiscenca na delo v skupini. V akvariju plava šest vudu lutk z bujnimi pričeskami, obrnjenimi na glavo. So se utopile same ali so jih uničili drugi? Je avtorica želela uničiti spomin na skupino, ali pa naj ob posnetkih, ki se rolajo na TV-ju za akvarijem premišljujemo o skupini, obsojeni na propad v svetu sodobne umetnosti?
Glede na artefakte, ki so jih razstavili umetniki skupine, ki je ustanovila Greyzone, se zdi, da je njihov del razstave vezan večinoma na refleksijo doživetja delovanja v skupini. Zdi se, da delo v skupini ustvarjalcem ni bilo v užitek. Zakaj so se torej sploh odločili za takšen način dela? S tem kar so pokazali na razstavi se zdi, da so se pred problemi sveta umetnosti zaprli v majhen krog skupine in so le še tu zmožni funkcionirati. Zdi se, da njihova dela v tem primeru zmorejo temeljiti samo še na osebnih travmah. S tem pa še prikimavajo problemu umetnosti, ki prihaja na površje v 21. stoletju. Je umetnost danes res nezmožna nositi resnico in se zateka le še v osebni svet, ali pa po drugi strani pristaja na pogoje pop kulture in družbe multinacionalnega kapitala? Seveda ne! Pot iz zagat, ki so jim očitno jasne, bodo ti umetniki morali še poiskati.
2. Bolonjski sejem ARETFIERA, komentar (Martina Vovk)
Artefiera v Bologni je, poleg baselskega, berlinskega in še katerega sejma, eden najpomembnejših dogodkov, kjer se letno zbirajo prodajne galerije in ponudijo tisto, za kar menijo, da pomeni ali šele bo pomenilo najboljše v umetnosti v sedanjem in prihodnjem času in kar se da hkrati in posledično tudi dobro iztržiti. Ta čas, ki ga Zahodni svet v tem trenutku preživlja, pa še zdaleč ni povsem enostaven. Politično vzeto je konec drugega tisočletja prinesel na stari celini korenite spremembe, na Balkanu je bil zaznamovan z agresijo in tragedijo, v srcu Evrope z vstajo nestrpnosti. Pravzaprav si je bolj kakofoničen in kaotičen čas sploh težko zamišljati, shizofrenija se kaže že v podobi nove združene Evrope, ki se navzven deklarira kot celina brez meja, a postaja za tiste, ki ostajajo zunaj nje podobnejša trdnjavi s previsokimi in predebelimi zidovi. Nekaj od tega seveda mora odmevati tudi v umetnosti in nekakšno prezentacijo tega stanja je bilo mogoče zasledovati tudi na Bolonjskem sejmu.
Evropa, oziorma zahodni svet v celoti, je zaverovana sama vase in to je bilo mogoče zaznati v množici umetniških del, ki so jih nepreštevne galerije iz največjih centrov umetnosti in umetniškega trga, npr. iz Londona in New Yorka, pripeljale na prodaj v Bologno. Sejem umetnosti je seveda že sam po sebi kompromis med realnostjo umetnosti in okusom kupnega kapitala, ki je po tradiciji v rokah tradicionalističnih trdnjav okusa. A ta slika je le sterotip, ki vztraja na svetu že od začetkov umetniškega trga. Dejansko se v sodobnem času te meje krhajo, sodobna umetnost je preveč neoprijemljiva, ponuja tisoč obrazov za tisoč okusov. Zato je nesmiselno trditi, da umetniška produkcija podlega okusu trga. Dobra umetnost sama na sebi ima vedno tisti presežek, ki se ne vklaplja v normativne okuse in vzorce povprečenega konzumenta umetnosti. Dober art mora voditi vsaj za en korak, sicer pač ni v ničemer zares dober. Teh presežkov je bilo na Artefieri v Bologni videti le malo. V množici več kot stotih galerij, ki so zasedale veliko razstavišče, je le tu in tam izstopilo kakšno delo, na katerem se je ustavilo oko. Morda je bilo tako tudi zato, ker mnoge galerije igrajo pragmatično in ponujajo preverjene avtorje, znana modernistična in ultramodernistična imena- Fontana, Burri, De Chirico in Mimmo Rotella so bili gotovo najpogostejši. Razumljivo je, da se tudi najbolj zanesljivo obnesejo kot izbran kos v velekapitalistovem salonu. Množica ponujene sodobne umetnosti je izkazala, razen redkih svetlih izjem, bolj ali manj mlačno in dekorativno naravo. Pač naravi prireditve ustrezno, je ponudba upoštevala tudi sodobno osveščene notranje opremljevalce.
Ironiziranju navkljub, pa tega ni mogoče trditi za razstavo The Balkans: A crossroad to the future, ki jo je v okviru Artefiera v Bologni postavil znameniti kustos Harald Szeeman. Razstava Balkanske umetnosti, oziroma umetnosti iz 11 držav Balkanske regije, je v okviru bolonjske Artefiere pokazala najbolj polnokrvna umetniška dela. Predstavljeni so bili umetniki strejše generacije, ki sodijo v avatngardo jugoslovanske umetnosti- Marina Abramović, Raša Todosijević, Mladen Stilinović in Braco Dimitrijević, ob njih pa še dvajseterica mlajših umetnikov. Za celotno razstavo balkanske umetnosti je mogoče izluščiti nekaj osnovnih točk: velika družbena in nacionalna angažiranost, ki jo poudarja zdrava mera samo-ironije, neprekinjena navezanost na tradicionalna, folklorna in kulturna izročila matičnega okolja, ki so parafrazirana na najrazličnejše načine in travmatična izkušnja vojne na Balkanu, kot ideje vojne, ki je v sodobnem času konstantno stanje stvari v svetu. Slovence je predstavljal Miha Štrukelj, slikar mlajše generacije, ki v svojih slikah tematizira medijsko konstrukcijo resničnosti v mediju, ki po izročilu pripada tradicionalni umetnosti- v olju na platno.
Za razstavo balkanske umetnosti je mogoče reči, da je prikazala najboljšo kvalitetno raven in obiskovalcu Artefiere priskrbela enkraten užitek in verjetno najboljši razlog zakaj je bilo letošnji sejem v Bologni vredno obiskati. Umetniška dela z Balkana pa so, napolnjena z izrazno močjo, ironijo, duhovitostjo in patosom, umetnost, ki si je bo zahodni svet v prihodnje želel še kako drugače kakor le zanimivo eksotično žival. Življenjska energija, ki jo premorejo, more obuditi omrtvičen, bled in samozadosten zahodnjaški potencial. Nemara ni naključje, da je Szeeman razstavo balkanske umetnosti poimenoval ravno Križišče za prihodnost.
3. Razstava Twinklings/Žmirkanja, Galerija PM,Zagreb (Mara Vujić):
Prejšnji četrtek (5. februarja) se Arterija odpravila v metropolo sosednje nam Hrvaške, v Zagreb. Vzrok za kratek izlet je bila otvoritev razstave pod naslovom TWINKLINGS, ki so jo Hrvati prevedli s simpatično besedo ŽMIRKANJE. Kustosinja razstave je Alenka Gregorič, umetniška vodja ljubljanske galerije ŠKUC. Razstava je svojo premiero doživela leta 2002 v svoji matični galeriji, vendar je tokrat predstavila nekatera nova ali druga dela prej sodelujočih umetnikov in se razširila, saj je povabila dva nova umetnika.
Umetniki, ki so že bili predstavljeni ljubljanski publiki so Attila Csorgo, Alen Floričić, Tanja Lažetič in Dejan Habicht, Carolin May, Tobias Putrih, nove pridobitve so pa dela Franca Purga in Žige Kariža.
Razstavo so postavili v galeriji PM, to je galerijo Proširenih medija, ki domuje v prvem nadstropju Doma hrvaških likovnih umetnikov. Na pgled jo ponujajo do 20. februarja. Sam prostor galerije je zelo fascinanten. Je okrogel, v obliki prstana, ki ga zaključuje kupola okrašena s krožnimi vzorci. Po drugi strani je zelo zahteven za kustosa, ker ne dovoljuje veliko preigravanja s prostorom, ki je strogo determiniran.
Tokrat so se v prstanu razvrstile video projekcije, risbe, objekti in fotografije združene pod naslovom Žmirkanje. Ne glede na medij v katerem se realizirajo, je delom predstavljenim na rastavi skupno to da, se zadržujejo v majhnih trenutkih, ki so del našega vsakdanjika. Vsak umetnik s svojim subjektivnim pristopom ustvarja svojo zgodbo, v kateri posveča veliko pozornosti prostoru in času. Ponujajo in ustvarjajo take in drugačne prostore, ki so maneverski prostor za nastajanje novih zgodb, izpovedanih na subtilen in iskren način. Tako prisotna dela predstavljajo ljudi, situacije in trenutke, ki nas obkrožajo in so del našega življenja, a jih včasih ne zaznavamo zaradi prehitrega tempa sodobnega življenja. Do trenutka, ko nas nekdo ali nekaj ne opozori nanje.
Tanja Lažetič in Dejan Habicht v svojem videu sprašujeta svoje prijatelje konkretno vprašanje: kaj jim pomeni idealni dom? S tem vprašanjem izvabita različne odgovore, ki govorijo o željah, vizijah in težavah, s katerimi se skoraj vsi srečujemo v vsakdanjem življenju. Voajeristične fotografije Carolin May govorijo o usodi prostorov, ki so izgubili svojo funkcijo. Nekoč pomembni objekti, v katere je bilo vloženo veliko truda in denarja, z izgubo človekovega interesa postanejo zapuščeni kamniti duhovi. V trenutku, ko jih naselijo naključni obiskovalci, ti prostori pridobijo popolnoma novo funkcijo in s tem novo zgodbo. Nasprotno temu Tobias Putrih ustvarja svoje objekte, oziroma konstrukcije iz majhnih lesenih palic. Te konstrukcije oblikujejo določen prostor, ki pa ni fiksen. Ta prostor je prostor, v katerega lahko poseže vsak obiskovalec in mu spremeni obliko. Torej je prostor neštetih variacij, ki vsakemu odpira možnost, da ga samovoljno oblikuje.
V nadaljevanju se vrstijo risbe Žige Kariža. Osem skoraj otroško pisanih risb, nastalih po sistemu mapiranja, niza situacije in trenutke, ki smo jih vsak dan deležni. Včasih je to navaden pogled na ulico zaparkirano z automobili, včasih interier stanovanja, včasih pa narava. Vse to so slike, ki nas obkrožajo, a jim ne posvečamo preveč pozornosti in drvimo mimo njih. V video delih Franca Purga, ki jih lahko vidite tudi na U3-ju v Moderni galeriji, se kaže na eni strani otroštvo na ulicah Belfasta, na katerih vlada destrukcija in agresija, na drugi strani pa zgodbe iz doma za ostarele. Pretresljive zgodbe o mladosti in starosti, ki so včasih odrejene z danim prostorom in časom. Podobno Alen Floričić v svojih videih brez naslova z ironičnim prizvokom govori o minevanju časa. Postavlja se v dnevno sobo pred bleščečo novoletno jelko s primereno melodijo, ki se v naslednjem momentu spremeni v ovenelo drevo brez življenja. Prostor ostaja isti, čas je pa tisti, ki življenje spreminja. Attila Csorgo zaključuje krog s svojim nizom fotografij. Na teh beleži svoje prostorske konstrukcije, ki jih ustvarja u siru ementaleru.
Vsi omenjeni umetniki ustvarjajo svet viden z svojimi očmi in ta svet ni protisloven našem vsakdanjiku. Nasprotno, ta svet izhaja iz sveta v katerem živimo, vendar se oblikuje in zapolnjuje z značilnim subjektivnim pristopom. In kot pravi avtorica razstave Alenka Gregorič: prostor našega bivanja je določen in predvidljiv konstrukt sodobne družbe, katere prav vnaprej določena funkcija odpira možnosti percipiranja in zrcaljenja na neskončne možne načine. In priporoča, da si vsak zase izbere svoj lasten svet, dokler je to še možno.
Vaših kometnarjev, kritik in sploh kakršnihkoli odzivov bomo veseli, najbolje bo, če jih uspete kanalizirati na spletni strani www.radiostudent.si, kjer so pripsevki iz Arterije tudi objavljeni. Pozivamo vas k pozornosti čez štirinajst dni, ko bo Arterija v celoti posvečena fenomenu socrealistične umetnosti; patino časa nam bodo s tega neskončno zanimivega in dejansko ne prav dobro raziskanega dela naše umetniške preteklosti pomagali odstirati gostje, ki so se soceralizmu raziskovalno predajali in pa seveda bo svoj pogled na stvar dodal tudi naš ljubljeni maršal Tito, ki se je stvari predajal s srcem. Vabljeni k poslušanju čez štirinajst dni, v oddaji Arterija, ki jo pripravljamo Mara, Martina in Petja.
Komentarji
komentiraj >> Re: ART-AREA
petja [10/02/2004]
kje je celoten tekst????
odgovori >>