Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PROTI REDUKCIONIZMU, ZA POSEBNE PRODUKCIJSKE NAČINE (733 bralcev)
Četrtek, 10. 5. 2012
Miha Zadnikar



V prazničnih dnevih med 27. aprilom in 2. majem smo ugotavljali, da za kakršno koli konstituiranje levice antifašizem pač ne zadošča oziroma nikdar niti ni zadoščal. Antifašizem je kajpada eden izmed osnovnih pogojev vsakršne levičarske drže, celo njena samoumevnost, toda navsezadnje je tudi večina desničarjev bržda usmerjenih antifašistično.

V prazničnih dnevih med 27. aprilom in 2. majem smo ugotavljali, da za kakršno koli konstituiranje levice antifašizem pač ne zadošča oziroma nikdar niti ni zadoščal. Antifašizem je kajpada eden izmed osnovnih pogojev vsakršne levičarske drže, celo njena samoumevnost, toda navsezadnje je tudi večina desničarjev bržda usmerjenih antifašistično. Antifašizem je tako konstituanta vsakršne odprte družbe, ne pa kakšna posebna usmeritev, značilnost, s kakršno bi se osebki v družbi mogli eklatantno izkazati kot desni, sredinski ali levi.

K takšnemu razmišljanju nas vodijo sočasni redukcionizmi, ki jim v lokalni zgodovini ni para. Ponos spričo »partizanskih vrednot« oziroma poudarjanje veličine narodnoosvobodilnega boja je sicer nekaj veličastnega, obdobje boja proti okupatorju in domačim izdajalcem je izjemno, zelo pomembno, za zgodovinski spomin nemara celo ključno, toda vsekakor premalo – ne objame namreč globljega bistva niti »partizanskosti« gibanja niti njega »posebnih vrednot« kot takih. Oboje pač evocira neko neponovljivo »polpreteklo« obdobje, razmerje silnic, ki jih je v drugačni (današnji) situaciji nemogoče obuditi v mobilizacijo kritične množice.

Naravnost srhljivo identičen redukcionizem se v tem času kopiči v uporniški sferi lokalne kulturne politike – povzemanje idiomov antifašizma in gverile se v dejavnostih, ki jih sicer zasebno spoštujemo in podpiramo, predoča skoz elemente nacionalne literature in nacionalnega teatra, skoz predvidljiv in prejkone enostaven šolski kurikulum. Javno kritično oko ne more prezreti dejstva, da se v elementarnem uporu, kakršen se oblastnemu pojmovanju kulture zoperstavi skoz poezijo, gledališče in »družbeno ozaveščene« artistične akcije, obuja natanko tisto, kar smo izpostavili pri novodobnem veličanju partizanskih vrednot – nekaj zelo znanega, že preživelega. Vprašanje je, ali je temu tako ravno zaradi redukcionizma ali pa se redukcionizem v protestu pojavi spričo nezavedne zaveranosti v »stare, junaške čase«.

Kakor koli obračamo, ideologija takšnega lokalnega redukcionizma – in to je redukcionizem zelo ekskluzivne sorte – nas takoj popelje k naravi protesta, ki artista, artistko ustoliči kot profil prizadete, užaljene osebe, tiste, ki ni nikdar dovolj priznana, vsekakor pa ji godi aktivizem v izrednem stanju. Umetniška skupnost je zvečine pač že v startu naravnana napačno: Namesto aktivizma, ki bi moral zadevati njen predmet in dejavnosti ab ovo, imamo aktivizem, kadar gre za nohte. Ko da bi ne šlo za nohte že »nekoč prej«, s samim etabliranjem umetniških institucij in njihovim ravnanjem, ki se ne razlikuje kaj prida od ravnanja parlamentarne demokracije. Zato se v obrnjeni logiki umetniške akcije pokažeta z ene strani hlastanje in totalitarna drža, z druge pa zamuda in nemoč.

Marksistično rečeno, umetniška akcija v lokalnem okviru zlahka zamenja produkcijska sredstva in produkcijski način. Še huje: usahla produkcijska sredstva zamenja za produkcijski način in računa na sredstva »z neba«. Če bi protagonisti že na začetku svoje umetniške poti pomislili na možnosti posebnega produkcijskega načina in ga ne vpeljali »šele zdaj«, na bolj ali manj nezainteresirani ulici, potem bi kritična teorija na vso reč gledala drugače. Oglejmo si zgled: Naš Radio, ki te dni praznuje svojo 43-letnico, je med drugim tudi plod zelo posebne dejavnosti ljubljanskega Foruma. Forum je bil svojevrstna organizacija, ki ji daleč naokrog ni para prav po izjemnem produkcijskem načinu. Poleg gole reprodukcije in reprezentacije je Forum na veliko in vztrajno, tja v zenit osemdesetih let gojil naravnost do obisti polno produkcijo in avtorsko prezentacijo iz svojih vrst. Ta se je videla tudi v medsebojnem spoštovanju med umetniško in tehnično kulturo. Z leti je segla tudi do videa, teorije, tiskarne, študentskih klubov in svojevrstnega diska. Odveč je poudarjati, da se optimalno razmerje med tehnično in umetniško kulturo pozna še danes pri njegovem odvodu, Radiu Študent. Kdor se poglobi v arhivsko pojavnost Foruma, tega pa preseneti še nekaj – državni arhivi hranijo precej njegove dokumentacije, sledovi pa segajo tja globoko v petdeseta leta. Ustanovitelja ni, pač pa kratko malo zapažamo osvajanje prostorov in širjenje dejavnosti, ki bi jo še najlaže poimenovali »prostočasna dejavnost študentov v študentskem naselju«. Kleti, menza, radio, fotografija, modelarji, delavnice, video, disko, teren … Forum je skoz nekaj desetletij ohranil prav svoj izrazit produkcijski način. Plastično povedano: S kolegico in kolegom se lepega dne, po uspešnem večeru v disku usedemo, pred nami je 7.590.- enot nekega prihodka, tega pa moramo medsebojno razdeliti na snemanje plošče, izid knjige, nabavo projektorja in morda še kaj. Tak produkcijski način nas nauči upravljanja in medsebojnega zaupanja. Lok, ki sega od Foruma prek Radia Študent do Metelkove, denimo, in še par enklav po Sloveniji, je impozanten, treba ga je ohraniti. Produkcijski način posebne vrste je torej v temelju drugačen od produkcijskega načina, h kateremu se zatekajo trenutne akcije. Ko študentka AGRFT bere na ulici Cankarjeve Hlapce, jo že status AGRFT napeljuje k drugačnemu produkcijskemu načinu, k takšnemu kot ga vsiljujeta državna in družbena norma. Še huje: vprašanje je, ali to študentko na akademiji naučijo, da je Gledališče Pupilije Ferkeverk, recimo, nastalo iz prav sorodnih produkcijskih nagibov kakor omenjeni slavni Forum, ne pa kot adept varnih in utečenih akademijskih okvirov, kot ji skušajo to ponazoriti »za nazaj«. In dokler artistična skupnost ne bo dognala, kaj pomeni, kakšno življenjsko pot zahteva in kam meri posebnost v produkcijskem načinu, do tedaj bo njen upor jalov, kljub svojemu gnevu državotvoren, kljub svoji dobri volji usmerjen mimo tarče.

Miha Zadnikar



Komentarji
komentiraj >>