Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MONTY ADKINS: Four Shibusa (Audiobulb, 2012) (654 bralcev)
Nedelja, 13. 5. 2012
tadej



Zadnji trije albumi Montyja Adkinsa padejo v polje elektro-akustične glasbe, kamor uvrščamo umetnike tipa Murcof ali Fennesz. Gre torej za elektroakustiko, ki na eni strani spoštuje zvočna dognanja iz akademskega sveta, na drugi strani pa goji blasfemično-svobodnjaški odnos do vseh svetih zapovedi. Tisto, kar dela glasbo Montyja Adkinsa drugačno od ostalih, pa se zdi, da je ravno posledica njegovega drugačnega, torej akademskega izhodišča... * v celoti
Elektroakustični idiom, ki se je v akademskem svetu razvijal skozi desetletja, je vseskozi nastajal v opoziciji tonalni glasbi. Iz klasične glasbe je pobral mnogo konceptov in jih prilagodil kompozicijam, ki so bazirale na netonalnih zvokih. Skratka, nobenih melodij, edini dovoljeni konvencionalnejši zvoki pa so bile razne variacije zvoncev, za katere je značilen neharmoničen spekter. Angleška klima pa je bila še posebej neugodna za elektroakustično glasbo, saj je bila zavračana s strani klasične struje. To je imelo seveda tudi hude negativne finančne posledice za glasbenike, kar je elektroakustični idiom še dodatno zabetoniralo v slonokoščeni stolp netonalnosti. In lahko rečemo da je že kar logično, da so pionirji in protagonisti angleške elektroakustike, kot je na primer Jonty Harrison, prihajali iz punkerskeih glasbenih vrst. Prav tako je logično, da je bilo za spravo med tonalno in elektroakustično glasbo treba počakati na novejše generacije, katerih glasbenih začetkov ne zaznamujeta jeza in boj. In eden najvidnejših sodobnih elektroakustičarjev, ki tonalnosti ne jemlje kot antipod, ampak kot simbiotični komplement, je prav danes predstavljani Anglež Monty Adkins.

Zadnji trije albumi Montyja Adkinsa padejo v polje elektro-akustične glasbe, kamor uvrščamo umetnike tipa Murcof ali Fennesz. Gre torej za elektroakustiko, ki na eni strani spoštuje zvočna dognanja iz akademskega sveta, na drugi strani pa goji blasfemično-svobodnjaški odnos do vseh svetih zapovedi. Tisto, kar dela glasbo Montyja Adkinsa drugačno od ostalih, pa se mi zdi, da je ravno posledica njegovega drugačnega, torej akademskega izhodišča.

Monty se je z zadnjimi tremi albumi izredno oddaljil od svojih preteklih del, kjer je vzporedno razvijal ljubezen do klasične elektroakustike in tehnoidne elektronike. Na to seveda lahko gledamo tudi iz obratnega zornega kota. Lahko rečemo, da se je Adkins svojim preteklim delom preko poglobljenega preučevanja približal do te mere, da je našel vezi med omenjenima žanroma. To je seveda razvijal dalje in kot trenutni rezultat se nam ponuja danes predstavljana plošča z naslovom Four Shibusa.

Shibusa je japonski koncept, ki se nanaša na določeno estetiko preprostega, subtilnega in diskretno lepega. Za shibusa estetiko je značilna preprostost, začinjena s subtilnimi detajli, ki s svojo kompleksnostjo uravnovešajo preprostost. Gre torej za koncept, ki v eni besedi zaobjame vso esenco sodobne elektro-akustične glasbe. Skupaj s Pipom Dickensom, ki je narisal naslovnico danes predstavljenega albuma, pa sta izdala tudi knjigo Shibusa – Extracting Beauty. Knjiga je izšla vzporedno z albumom in predstavlja teoretsko-konceptualni in skupaj z naslovnico grafični komplement temu večmedijskemu izdelku. V današnji Tolpi seveda predstavljamo le zvočni del.

Album Four Shibusa tako na neki način poslušalca vrne v analogne čase, ko smo plošče še držali v rokah in vanje neumorno bolščali med poslušanjem glasbe. Na pamet smo vedeli vsak detalj iz knjižice, ki je ustvarjala neki dodaten ambient in na tak način plemenitila in drugačila poslušalčevo izkušnjo. V tem oziru sta Monty Adkins in Pip Dickens naredila še en korak dlje, saj je podaljšek “bookleta” kar knjiga s 144 stranmi. Priporočeno poslušanje albuma Four Shibusa je torej pospremeljeno s predhodnim izobraževanjem o konceptu shibusa in bolščanjem v slikarije Pipa Dickensa. To Monty Adkins počne tudi na svojih koncertih – nastop se začne s predavanjem, ozadje pa krasijo projekcije statičnih slikarij. Tudi sam sem prisostvoval enemu nastopu in moram reči, da se je slika na projekciji skozi koncert subtilno in počasi spreminjala – seveda se je spreminjala le moja percepcija. To pa je po mojem mnenju ravno tisto, na čemer bazira multimedijska interaktivnost, za katero stoji Monty Adkins. Vlogo mapiranja parametrov in tehnično interakcijo prevzame kar zavest poslušalca, kar izkušnji doda unikaten čar, saj je dojemanje pospremljeno z izredno pojačano subjektivno konotacijo.

Album Four Shibusa tako namensko ponuja izkušnjo, ki jo pozoren gledalec ali poslušalec doživlja na dnevni bazi. Poostrena pozornost namreč hitro začne odkrivati kompleksne detajle, ki se odkrivajo sproti in delajo marsikatero izkušnjo zanimivo in novo, četudi ne opazujemo ničesar novega. Lahko opazujemo vzpenjanje cigaretnega dima, polito kavo, mogočni gorski masiv, trohneča drevesa ali pa konec koncev teksturo kake grde zlate torbice – iz vsega se da ekstrahirati enormne količine lepote. Album Four Shibusa pa je lep že na prvo žogo. Z vnovičnimi poslušanji pa počasi odstiramo površinsko lepoto in odkrivamo nove sonične svetove, ki poslušalca držijo v šahu in delajo ploščo vseskozi zanimivo. Smiselna vprašanja, ki se na tej točki zastavijo, pa so sledeča. Ali so kompleksni, subtilni dodatki res le začimba in podaljšek tonalnih kompozicij, ali pa so slednje pogojene prav z zvočnimi detajli in posledično sekundarne? Ali plošča vsebuje zvoke, ki obstajajo le kot seštevek drugih zvokov in torej nimajo neke neodvisne, lastne eksistence? To je namreč tisto, k čemur strmi spektralno komponiranje. Odgovor je zelo preprost – ne ve se. To pa je pravzaprav tudi edini možni odgovor, ki ga lahko ponudi prvovrstna sodobna elektroakustična kompozicija. Four Shibusa je tako album, v katerem je matrica odnosov med glasbenimi elementi tako spretno prepletena, da se kompozicijska hierahija neprestano spreminja. Prav tako se spektralni odsevi zrcalijo do te mere, da se zvočna sled kaj hitro zabriše. To pa ploščo, glede na njeno zvočnost, melodiko in umirjenost, hkrati uvršča v polje vrhunskih ambientalnih izdelkov.

Prvi komad s plošče, ki ga pravkar poslušamo v podlagi, je še največja izjema pravkar povedanega. Tu melodična preprostost, ki še zdaleč ni klišejska, nesporno deluje kot neki trden kompozicijski element z najvišjo prioriteto. To pa se mi zdi, da dobro funkcionira kot uvodni komad, saj plošča postopno razvija kompleksnejšo protiutež in tako poslušalca počasi in nenasilno vpelje v čudovito glasbeno popotovanje.


* Tadej Droljc




Komentarji
komentiraj >>