Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Steklenica bi rada pila (4827 bralcev)
Sreda, 25. 2. 2004
vizualka



Iztok Geister in Marko Pogačnik po tridesetih letih izdajala žejno steklenico.

Pred časom se je v kulturni redakciji govorilo nekaj o novi knjigi Iztoka Geisterja in Marka Pogačnika. Seveda sem se kot oboževalka OHO-ja takoj vrgla v akcijo. Danes je tako v mojih rokah knjiga Steklenica bi rada pila, ki sta jo v samozaložbi izdala omenjena avtorja.

Knjigo Steklenica bi rada pila Pogačnik v predgovoru imenuje »Zadnji neizstreljeni naboj ohojevske revolucije«. Namreč, daljnega leta 1967 sta skupaj z Geistrom zasnovala tri dela, da bi vsem slojem prebivalstva omogočila izkušnjo drugačnega svetovnega reda, ki ga je zasnovala skupina OHO. Ta drugačna možnost bivanja je temeljila na medsebojni kontemplaciji in vzajemnem dopuščanju. Danes temu rečemo reizem, a o tem več v nadaljevanju.
Pogačnik in Geister sta zasnovala tri knjige. Prva, Pegam in Lambergar je bila namenjena odraslim, strip Svetloba teme mladostnikom, slikanica Steklenica bi rada pila, pa je bila izdelana za otroke.

Geistru in Pogačniku nobene od treh knjig ni uspelo objaviti v založbah, ki bi dosegle večje število bralcev. Rokopis Steklenica bi rada pila se je celo izgubil med nikdar objavljenimi rokopisi Mladinske knjige. Nekega dne pa je Zvona Ciglić med svojimi papirji našla njegovo fotokopijo. In tako je danes, 36 let po nastanku, knjiga Steklenica bi rada pila pred nami.

Besedilo te prisrčne slikanice je napisal Iztok Geister. Preprosto risbo, prepoznavno vsem, ki so v rokah že držali izdaje OHO, pa je zasnoval Marko Pogačnik. Tudi zgodba je preprosta. Govori o svetu stvari, ki so med seboj povezane in ena brez druge ne zmorejo izpolnjevati svojih želja. Steklenica bi rada pila, a zamašek ne more skočiti iz njenega vratu. Tudi kozarec si želi vode, pa tudi usta bi delila vodo z ostalimi predmeti. A roka, ki bi predmetom morala pomagati pri dušenju žeje, spi skrita pod mizo. Oko in uho opazujeta dogajanje, a oko ne najde roke, saj se ta skriva v temi. Uho sliši roko pod mizo, saj na njej tiktaka ura. Vse stvari prisluhnejo, da bi odkrile roko. Odkrije jo dinar, ki pade iz žepa, ko se roka neprevidno obrne. Roka je osramočena, še bolj pa pisatelj, ki ugotovi, da je roka njegova. Ne vemo, ali roka potem odžeja steklenico, vendar pa upamo na najboljše.

Zdi se, da gre za preprosto pesnitev za otroke, a v njej se skriva mnogo filozofije skupine OHO. Začetki OHO se skrivajo v daljnem letu 1963, ko je na kranjski gimnaziji izšel gimnazijski list Plamenica. Ko sta se Geister Plamen in Marko Pogačnik iz Kranja podala študirat v Ljubljano, se je tu razbohotila edicija, kasneje pa tudi gibanje OHO.

Skupaj z gibanjem se razvije tudi posebno videnje sveta, ki je prikazano v Žejni steklenici. Gre za reizem. Zanj je najvažnejša osredotočenost na objekt, ki ga zaradi tega, ker je proizveden in ponujen v potrošnjo, imenujemo tudi artikel. Reizem prikazuje svet brez subjekta v neposredni prisotnosti. Noben element pa ne more funkcionirati kot znak, ne da bi kazal na neki drug element. Tako se v Steklenici, ki bi rada pila, v krogu vrti svet objektov, ki živijo eden z drugim in v odvisnosti drug od drugega.

V manifestu OHO sta Geister in Pogačnik zapisala: »Predmeti so stvarni. Stvarnosti predmeta se približujemo tako, da predmet sprejemamo takšen, kakršen je. A kakšen je predmet? Prvo, kar opazimo, je, da predmet molči. Kljub temu pa ima kaj ponuditi. Z rečjo lahko iz premeta izvabimo neslišni glas. Samo reč sliši ta glas. Reč registrira ali naznačuje glas predmeta. Govor kaže ta glas označen z rečjo. Tu se srečujemo z glasbo, ki je s sluhom ulovljiv glas predmeta.«

Steklenica bi rada pila torej ni zgolj knjižica za otroke, a otroci jo bodo gotovo radi prijeli v roke, zaradi preproste risbe in njim lažje razumljive zgodbe. Otroci še razumejo red stvari, stvari, ki pa vendar govorijo.

Steklenica bi rada pila pa je prav tako prikaz temeljne reistične filozofije skupine OHO. Veseli smo njene izdaje, saj bo ljubitelje literature in vizualnih umetnosti spet opomnila na obstoj te skupine. Skupina OHO ni, kakor je navada slovenske umetnosti, prevzemal vplivov zahodne Evrope, ampak je sama krojila svojo pot in v nekaterih dejanjih prva stopala po poti konceptualne umetnosti.

Skupina OHO se je leta 1971 iz urbanega življenja umaknila in se preoblikovala v Družino v Šempasu, da bi umetnost prelila v sobivanje človeške skupnosti in bitij narave. Iztok Geister se je vzporedno s tem preobratom posvetil orintologiji in poglobljeni ekologiji. Kljub temu pa je tudi po selitvi v Šempas ostajal aktiven v svetu literature. Slovenija je njegovo delovanje priznala prav v teh dneh. Iztok Geister je namreč letos, sicer trideset in več let prepozno, prejel nagrado Prešernovega sklada. Podelili so mu jo sicer za knjige zadnjih treh let, a gotovo se je v tem skrivala tudi trohica sramu za nazaj. Ta sram bo slovenska likovna umetnost morala še spoznati in OHO postaviti na mesto, ki mu pripada.

Iz steklenice je v današnjih Finih umetnostih pila Petja


Komentarji
komentiraj >>