OFF KOMENTAR torek, 2.3.04
PODLAGA: Wr 287/5 ob 15.15
Sydney so nedavno pretresli rasni nemiri, ki so zajeli predvsem tiste dele mesta, kjer živijo temnopolti prebivalci Avstralije, Aboridžini. Večja skupina mladih Aboridžinov je v predelu Redfern zažgala železniško postajo in se nato spopadla z robokopi. Belo Avstralijo je tako še enkrat zmotila prisotnost temnopoltih prebivalcev, ki so na tej zemlji mirno živeli cela tisočletja, preden so tja priplule prve ladje angleških kaznjencev. Aboridžini še dandanes ostajajo razseljeni po getih velemest ter širnih planjavah, daleč stran od rodnega obmorskega pasu.
Povod za nemire je bila smrt 17-letnega Thomasa Hickeya, ki je po mnenju politikov in medijev umrl v čudnih okoliščinah. Dečka so našli nabodenega na visoki ograji. Umrl je zaradi tega, ker je, kot že tolikokrat prej, bežal pred rasističnimi policisti. V njegovi smrti ni ničesar čudnega. Zgodbo Thomasa Hickeya pozna približno vsak temnopolti deček, ki odrašča v getih avstralskih velemest. Žalujoča mama Gail je povedala, da so Thomasa beli policisti že neštetokrat pretepli in se nato izgovarjali, da so se zmotili pri preverjanju identitete. Dečka so pretepali tako hudo, da je raje tvegal smrt, kot pa da bi jim vnovič padel v roke.
Maltretiranje Aboridžinov je vsakodnevna stvar. V Severnem Teritoriju je 89 odstotkov vseh aretirancev Aboridžinov in to kljub temu, da predstavljajo le dva odstotka celotnega prebivalstva. V zaporih mnogi naredijo samomor ali pa umrejo v nepojasnjenih okoliščinah. Eden izmed bolj znanih primerov je zgodba Eddija Murraya, ki so ga policisti aretirali junija leta 1983. Njegov zločin je bila vinjenost. Uradna policijska verzija zgodbe je, da so Eddija našli obešenega v njegovi celici, ko mu ni bilo več pomoči. Kljub temu da je patolog ocenil, da Eddie ni naredil samomora, temveč da je bil umorjen, ni bila sprožena nobena preiskava.
Eddijeva starša, Leila in Arthur Murray, sta se odločila sama poiskati pravico. Državnim tožilcem sta pošiljala peticije, ki so zahtevale neodvisno preiskavo Eddijeve smrti, vendar brez uspeha. Čez čas jima je uspelo doseči izkop sinovega trupla in ponovno obdukcijo, ki je pokazala, da je Eddie pred smrtjo utrpel hude poškodbe prsnega koša. Vendar tudi to ni zadostovalo. Reakcija tožilcev in medijev je bila vedno ista: ignoranca prepletena s tišino.
Leila Murray je po enaindvajsetih letih umrla, ne da bi ji uspelo razjasniti okoliščine sinove smrti. Dan zatem je časnik Sydney Morning Herald poučil temnopolte prebivalce mesta z naslednjo pridigo - navajam: »Aboridžinska skupnost v Redfernu bi morala razumeti, da nihče ne bi smel uživati imunitete pred zakonskim pregonom, če je zakrivil zločin.«
Moralne pridige, ki si jih bela Avstralija privošči na račun Aboridžinov, so čista hipokrizija. Pričakovana življenjska doba temnopoltih domorodcev je med najnižjimi na svetu. Številne bolezni, kot so vnetje želodčne in črevesne sluznice, očesne veznice ter revmatična vročica, s katerimi se v mnogih deželah tretjega sveta uspešno spopadajo, še vedno endemično razsajajo znotraj aboridžinskih skupnosti. Kljub temu zvezna vlada za zdravje Aboridžinov nameni četrtino manj denarja kot za belce.
Med mladimi Aboridžini je prisotna visoka stopnja samomorov, ki so v glavnem posledica obupa. V tipični domorodni skupnosti živi povprečno okoli 50 moških, starih pod 25 let. Izmed njih bosta eden ali dva naredila samomor, nadaljnji trije se bodo poskusili ubiti, medtem ko jih bo ducat o tem resno razmišljalo.
Medtem ko Aboridžini životarijo in tiho umirajo v bedi, ki jih obkroža, se beli rasistični politiki, med katere spada tudi premier John Howard, ukvarjajo s potvarjanjem zgodovinskih dejstev. Po njihovem prepričanju se v Avstraliji nikoli ni zgodil genocid nad domorodnimi prebivalci. Apartheida baje nikoli ni bilo. Ne včeraj in ne danes. Še več, Aboridžine predstavljajo kot nekakšne sovražne tujce. Tujce na svoji lastni zemlji.
Obup in gnev Aboridžinov se tako odražata v vse pogostejših rasnih nemirih. Tudi potrpežljivost enega od najbolj miroljubnih ljudstev na svetu ima namreč svoje meje in njihov upor proti beli nadvladi ter apartheidu je povsem legitimen. Oropani svoje identitete in stlačeni v zanikrna geta velemest se Aboridžini počasi dvigajo na noge in s stisnjenimi pestmi jurišajo na svoje krvnike - rasistične policiste. Spoštovani aboridžinski starešina, Lyall Munro, je ob obisku prizorišča nemirov v Redfernu povedal svojim ljudem: 'Tukaj so se zares pogumni mladi možje uprli krivici, na kar smo vsi zelo ponosni.'
Komentarji
komentiraj >>