Prvi neposreden učinek uspešno izpeljanega vstopa v zvezo NATO za slovensko politično elito bo vsota tudi s krvjo nedolžnih civilistov kriznih žarišč po vsem svetu umazanih ameriških dolarjev, ki jih bodo kot poplačilo za protiteroristično in protiiraško zavezništvo prejele države iz zunanjepolitičnega proračuna Združenih držav Amerike. To povsem nedvoumno potrjujeta vesti, ki sta skoraj sočasno prispeli v domovino.
Prva je, da je največji amerikanofil v slovenski vladi, zunanji minister Dimitrij Rupel, prejel vabilo za deponiranje listine o pristopu k Severnoatlantski pogodbi, kar je sklepno dejanje pred uradnim članstvom Slovenije v zvezi Nato. To bo predvidoma opravljeno 2. aprila letos. Da bo slovenski vstop v Nato merljiv s povsem konkretnimi finančnimi sredstvi, pa potrjuje predlog zunanjepolitičnega proračuna globalnega vojaškega hegemona - Združenih držav Amerike - za leto 2005, ki ga je ameriški državni sekretar Colin Powell konec minulega tedna predstavil senatnemu odboru za proračun. V njem Sloveniji tudi letos namenjajo 3,4 milijona dolarjev.
Temu denarju, ki ga Združene države v imenu lastnih vojaških interesov trosijo povsod po svetu, se sicer uradno reče sredstva za pomoč. Slovenska politična klika pa naj bi si s 3,4 milijona dolarjev, ki ji bodo pripadli kot nagrada za uspešno izpeljano propagandno akcijo, ki je s pomočjo spin doktorjev javnega mnenja voljo ljudstva tik pred zdajci prevesilo v zanesljivo referendumsko potrditev vstopa v Nato, pomagala pri vnaprej točno določenih postavkah. Kar dva milijona ameriških dolarjev sta namreč namenjena za program financiranja tujih vojsk – torej za konkretne potrebe domačih bojevnikov 21. stoletja, 950.000 dolarjev bodo lahko pognali za programe mednarodnega vojaškega izobraževanja in urjenja, zgolj 495.000 dolarjev pa bodo lahko domači oblastniki potrošili za programe preprečevanja širjenja oborožitve, za razminiranje, protiterorizem in izboljšanje nadzora nad izvozom in mejami.
Kljub temu da je Slovenija sicer redna gostja postavk ameriškega zunanjepolitičnega proračuna, pa naj bi bilo izplačevanje teh sredstev za letos in lani zamrznjeno, ker v očeh Bele hiše sodimo v skupino držav, ki zavračajo ameriške pritiske za sklenitev dvostranskega sporazuma z ZDA o imuniteti ameriških državljanov pred Mednarodnim kazenskim sodiščem. Da to še zdaleč ne drži zaradi pokončnosti domačih politikov, pač pa predvsem zaradi odločnih pritiskov Evropske unije, najbrž ni treba posebej poudarjati. Nenazadnje se je po Ruplovi pritaknitvi podpisa pod s strani ameriških propagandistov in lobistov ameriške orožarske industrije spisano Vilnuško izjavo, šele po ogorčenem odzivu protivojno razpoložene domače javnosti in evropskih pritiskov odzval premijer Anton Rop. Ta je vsaj delno pomiril razgrete domače in evropske duhove ter na State department naslovil pritožbo, da pa je Slovenija že članica protiteroristične koalicije, nikakor pa ne tudi protiiraške. S tem je bil sicer solistični podpis zunanjega ministra Rupla pod Vilnuško izjavo javno razvrednoten, toda kazen je bila vzgojna. Bela hiša nam predvidenih sredstev za leti 2003 in 2004 ni namenila.
Toda že na dan, ko bomo pri depozitorju pristopnih listin k Severnoatlantski pogodbi, tudi to vlogo so si kakopak zase izvolile pridržati Združene države, torej predvidoma 02. aprila, deponirali pristopno listino, bo vse drugače. Ko bo Slovenija tudi uradno dokončno postala država članica zveze Nato, bo namreč upravičena do izjeme, ki sicer pritiče vsem polnopravnim članicam. To pa pomeni, da ameriški z dirigiranimi vojnami po vsem svetu umazani denar v letu 2005 bo. Če pa bo domača politična klika še naprej pridna in torej ameriškim vojaškim interesom, med kateri spadata tudi v Cerkljah ob Krki in v Kopru načrtovani ameriški vojaški oporišči, ne bo nasprotovala, pa nas lahko v letu 2005 doleti še posebno darilo. Kar z drugimi besedami pomeni, da bomo lahko deležni viškov ameriške vojaške opreme.
Krasoto tega finančnega zunanjepolitičnega uspeha pri nadaljni militarizaciji domovine sicer nekoliko kazi dejstvo, da bodo po načrtih ameriško vojaško pomoč dobile tudi vse ostale države z območja ranjke SFRJ, in sicer vse precej več kot po ameriškem razumevanju dobro razvita Slovenija. Toda je, kar je. Nobenega dvoma ni, da se bo vladajoča koalicija s pridobljenimi sredstvi še posebej postavljala v letošnjem dvakrat predvolilnem letu. Na vso resničnost odsotnosti pacifističnega duha med domačo neoliberalno politično kliko pa bo pričalo zgolj nemo dejstvo, da na jesenskih državnozborskih volitvah ne bo niti ene stranke, ki bi dosledno in prepričljivo zagovarjala mirovniško politiko. Ter da bomo tako - vsi domači mirovniki, tudi tokrat prikrajšani za možnost demokratične izbire za protivojno politiko. Tako to gre, pa pač ne bomo izbirali.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z ameriškim poplačilom domači politični kliki za vstop v Severnoatlantsko zavezništvo v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>