Haitijsko krizo, ki jo je izzval še eden v seriji neštetih državnih udarov, ni zaznamovalo le tragično prelivanje krvi, temveč tudi in predvsem medijsko izkrivljanje resnice ter tipično potvarjanje zgodovinskih dejstev. Main stream mediji se, vsaj kar zadeva poročanje dogodkov iz tako imenovanega tretjega sveta, zatekajo k doktrini, ki pravi, da je resnica najboljša varianta laži. Zato bomo v današnjem prispevku podrobneje osvetlili najpomembnejša dejstva iz haitijske polpretekle zgodovine, ki so ostala v senci medijskega poročanja.
Državo Haiti je v dvesto letih njenega obstoja poleg tridesetih državnih udarov zaznamoval še agresivni ameriški imperializem, ki ga je na začetku dvajsetega stoletja sprožil predsednik Woodrow Wilson. Nekdaj ena najbogatejših francoskih kolonij je danes ena izmed najrevnejših držav na svetu. Okoli 80 odstotkov prebivalstva živi v skrajni revščini, kar je predvsem posledica dolgoletnega imperialističnega ropanja dežele. Tuje vlade in korporacije so se pri molzenju Haitija zanašale predvsem na pomoč raznih diktatorjev, ki so jim tudi pomagale priti na oblast.
Eden izmed okrutnejših haitijskih diktatorjev je bil predsednik Duvalier, ki mu je ljudstvo leta 1986 zasluženo izpodmaknilo vladarski stolček. Decembra 1989 so bile organizirane prve demokratične predsedniške volitve v zgodovini Haitija. Prepričljivi zmagovalec je bil nekdanji katoliški duhovnik, Jean Aristid, za katerega sta glasovali kar dve tretjini prebivalstva. V Washingtonu so bili šokirani nad zmago populističnega Aristida, ki je prisegal, da bo služil svojemu ljudstvu in ne tujim kapitalističnim interesom. V Beli Hiši so tako nemudoma začeli rovariti proti prvi demokratični haitijski vladi.
Leta 1991 je Aristida z oblasti vrgla izjemno brutalna paravojska pod vodstvom dveh bivših uslužbencev Cie, Emmanuela Constanta in Raoula Cedrasa. Začelo se je novo trpko obdobje diktatorske vladavine. ZDA so vzdrževale trdne vojaške, obveščevalne in gospodarske odnose z novim morilskim režimom in to kljub srditemu nasprotovanju Organizacije ameriških držav. Šele tri leta kasneje je bil tedanji ameriški predsednik Bill Clinton prisiljen obnoviti demokracijo na Haitiju zaradi ogromnega vala haitijskih beguncev, ki je nezadržno butal ob obale Floride.
Ponovna vzpostavitev demokracije je seveda potekala tako, kot so si jo zamislili v Beli Hiši in Pentagonu. ZDA so Aristidu dovolile in pomagale priti nazaj na oblast, toda šele potem ko je privolil, da ne bo oviral ameriških ekonomskih interesov v svoji državi. Washington je Haitiju na koncu le vrnil njegovega izvoljenega predsednika, le da je ta imel zalepljena usta in roke zvezane za hrbtom.
Tudi z vrnitvijo Aristida v Haitiju ni zavladala demokracija, temveč neo-liberalna agenda Svetovne Banke in Mednarodnega Denarnega Sklada, ki sta v sodelovanju z ameriškim velekapitalom državo pahnila v še večjo bedo. Svetovna Banka je v svojem poročilu leta 1996 sama predvidela, da bodo njeni ukrepi spodbujanja proste trgovine prizadeli okoli 70 odstotkov Haitijcev. Njena predvidevanja ali pač pričakovanja so se uresničila. V nadaljnjih nekaj letih je proizvodnja riža upadla za pol in Haiti ga je bil prisiljen uvažati. Iz ZDA, seveda.
Kljub pritiskom iz tujine je Aristid storil veliko za socialno blaginjo svojih ljudi. Pod njegovim vodstvom je vlada močno povečala investicije v kmetijstvo, javni prevoz in splošno infrastrukturo. Minimalna plača je bila dvignjena za skoraj 100 odstotkov, kar je močno razburilo tuje lastnike velekapitala. Socialno zdravstvo in šolstvo sta postala nacionalni prioriteti. V Haitiju je bilo med letoma 1994 in 2000 zgrajenih več šol kot v prejšnjih dvestotih letih. Vlada je tudi znatno povečala subvencije za šolske malice in knjige.
S svojimi socialnimi reformami si je Aristid nakopal mnogo zamer. Leta 2000 je Clintonova administracija uvedla gospodarski embargo zoper Haiti, uradno zaradi korupcijske narave režima, neuradno pa zaradi nespoštovanja predpisov Mednarodnega Monetarnega Sklada. Haiti je ostal skoraj brez vse zunanje pomoči, donacij in posojil, kar je državo pahnilo v še bolj katastrofalno revščino. Haiti tako predstavlja šolski primer tega, kaj se zgodi z malo, obubožano državo, če se učinkovito zoperstavi interesom vladarjev tega sveta.
Kdaj bo prišlo do novega državnega udara, je bilo le vprašanje časa in po pričevanju veterana marinca, Stana Goffa, so ZDA močno podpirale to opcijo. Že v prvih urah puča je svet Aristidu in Haitijcem obrnil hrbet. Paravojaške uporniške enote so se naglo približevale glavnemu mestu, kar so si številni mediji razlagali kot dokaz, da se je Aristidu dokončno uprlo celotno ljudstvo. Kar pa je daleč od resnice.
Aristid je namreč takoj po vrnitvi na oblast razpustil vojsko in obdržal le 5000 policistov za vzpostavljanje reda v državi. Ameriški embargo je Haitiju kasneje tudi preprečil, da bi učinkovito oborožil svojo policijo in izuril nove rekrute. Slabo opremljeni policisti tako nikakor niso bili kos paravojaškim enotam, katerih pripadniki naokoli ponosno paradirajo s svojimi novimi puškami, M-16, made in USA.
Ko je postalo jasno, da bo Aristidov režim padel predvsem zaradi nepodpore ZDA in ostalega sveta, so mediji pohiteli s potvarjanjem resnice. Aristid je bil tako primerjan z diktatorjem Duvalierjem, medtem ko je bila uporniška paravojska prikladno označena za državno opozicijo in to kljub temu, da pri prebivalstvu uživa manj kot deset odstotno podporo. Povsem ignorirano je bilo tudi poročilo ameriškega inštituta, Council on Hemispheric Affairs, ki ugotavlja, da sta glavni prioriteti tako imenovane opozicije ponovna vzpostavitev vojske in trdno sodelovanje s tujim kapitalom.
Ameriška kongresnica Maxime Waters, ki je pred kratkim obiskala Haiti, je nejevoljno pripomnila, da so v haitijski krizi main stream mediji odigrali vlogo mednarodnih megafonov uporniške paravojske. Izjava je zelo na mestu. Kako drugače si sicer lahko razlagamo dejstvo, da so mediji povsem obšli ozadje tragičnega dogajanja na Haitiju in nam raje neštetokrat servirali izjavo ameriškega sekretarja, Collina Powela, češ da se ZDA nikoli niso vpletale v notranjepolitične razmere Haitija, razen ko je šlo za obnavljanje demokracije. George Orwell bi bil vsekakor fasciniran.
Komentarji
komentiraj >>