Izrael je srce judovske identitete. Ustanovitelj političnega sionizma, Theodor Herzl, se je ob koncu 19. stoletja prvič javno zavzel za ustanovitev države, ki bi Židom nudila varno zatočišče pred preganjanjem in antisemitizmom. Ob tem so se tudi kasnejši sionisti sklicevali na zapise Stare Zaveze, po katerih je Bog Jehova izbral Jude za svoje ljudstvo in jim obljubil deželo na ozemlju današnje Palestine.
Do leta 1914 se je v Palestini nastanilo že blizu 85.000 Židov. Populacija je strmo naraščala predvsem zaradi dobre organiziranosti judovske skupnosti in zaradi vse večjega preganjanja Židov v Evropi. Po koncu druge svetovne vojne, z ustanovitvijo države Izrael, se je naseljevanje Judov pospešeno nadaljevalo. Svoj vrhunec je doseglo ob samem koncu hladne vojne, ko se je v Izrael med letoma 1990 in 1991 priselilo skoraj 400.000 Židov. Od takrat število novih priseljencev močno upada. Prejšnje leto se je za življenje v Izraelu odločilo manj kot 22.000 Judov, gre za najmanjše število od leta 1989.
Glavni razlog za upadanje migracijskega toka je ta, da Izrael nikakor ne spominja več na obljubljeno deželo in ravno tako ne zagotavlja varnega zatočišča za Žide ali kogarkoli drugega. Razmere na Bližnjem Vzhodu čedalje bolj spominjajo na gordijski vozel, iz katerega štrlita dve vrvi. Eno vlečejo Palestinci, drugo Izraelci - oboji slepo prepričani v svoj prav. Medtem pa se vozel vse bolj stiska in v svojem jedru duši vse razumne rešitve dolgoletnega spora.
Trenutni izraelski premier, Ariel Šaron, vidi rešitev problema v postavitvi zidu, ki naj bi palestinskim samomorilcem preprečil vstop v Izrael. Organizacija združenih narodov opozarja, da bo zid neposredno prizadel okoli 30 odstotkov Palestincev, živečih na Zahodnem Bregu, saj jih bo odrezal od njihovih šol, bolnišnic, služb in polj. Hamas in druge teroristične organizacije zaradi tega že napovedujejo maščevanje in zatrjujejo, da zid ne bo ustavil intifade.
Ena izmed bolj pogubnih posledic intifade za Izrael je vsekakor globoka recesija, ki državo stiska v jekleni pesti že več kot tri leta. Nezaposlenost je več kot 10 odstotna in še narašča. Povprečna plača v Izraelu vztrajno pada že leto dni. Vlada medtem v sklopu svojih socialnih reform zmanjšuje denarno pomoč najrevnejšim slojem prebivalstva. Kljub temu da ekonomski strokovnjaki napovedujejo gospodarsko okrevanje v letošnjem letu, je vlada že najavila nova odpuščanja v javnem sektorju in nadaljnja zmanjševanja proračunskih sredstev za socialne potrebe.
Poleg recesije je izraelsko gospodarstvo močno prizadel tudi val stavk. Izraelski knesset se je že odzval s potrditvijo predloga zakona, ki naj bi prepovedal splošne stavke v javnem sektorju, v kolikor ne bi vsak izmed zaposlenih imel možnosti glasovati o stavki. Trenutno lahko namreč voditelji sindikatov skličejo stavko brez posvetovanja z delavci. Predlagateljica zakona, Ruhama Avraham iz vladne stranke Likud, je zatrdila, da bodo splošne stavke, ki ohromijo vitalne javne sektorje in prizadenejo domače gospodarstvo, v nekaj mesecih samo še zgodovina.
Spremembe se že dogajajo. Za razliko od prejšnjih let javni uslužbenci lani med stavko niso prejeli plač. Amir Peretz, predsednik delavske federacije Histadrut, ki zastopa interese več sto tisoč javnih uslužbencev, je razkazovanje moči s strani Knesseta in finančnega ministrstva razglasil za proces uničevanja izraelskih socialnih pravic. Peretz je obenem še zagrozil z novimi stavkami, če bo vlada nadaljevala z odpuščanji.
Potem je tu še endemična korupcija. Ta sega veliko dlje od Šaronovih vprašljivih denarnih poslov. Bivši premier, Ehud Barak, je osumljen ustanavljanja lažnih organizacij. Člani knesseta so obtoženi dvojnega glasovanja. Proti strankarskim veljakom potekajo preiskave zaradi podkupovanja v času predvolilnih kampanij. Korupcija je prisotna v vseh slojih izraelske družbe. Širi se celo v neprofitnem sektorju, kjer so številne človekoljubne organizacije obtožene nelegalnega ravnanja z denarjem.
Izrael prepreda občutek nemoči in brezupa. Vsak nov samomorilski napad in korupcijski škandal ta občutek le še poglobita. Zdi se, da se je 2000 let star boj za židovsko preživetje končal v državi naselbin, ki ji vlada skupina skorumpiranih lopovov, ki so gluhi za svoje državljane in sovražnike.
Ne samo da se vse manj Židov odloča živeti v Izraelu, ampak se ljudje celo množično izseljujejo iz njega. Četrtina Judov ameriškega porekla, ki so v Izrael prispeli po letu 1989, je že odšla. Po vladnih podatkih danes v tujini živi že 760.000 Izraelcev, za razliko od 550.000 tri leta nazaj. Največ izmed njih jih danes živi v ZDA, Kanadi, Veliki Britaniji, Južni Afriki, Nemčiji in Avstraliji. Načrt vlade, da bo do leta 2010 v Izrael pripeljala še milijon Židov, se tako zdi le še votla utopija.
Pred odhodom številni Izraelci prodajajo svoje pohištvo in druge osebne stvari, vendar o svoji odločitvi neradi govorijo naglas. Pritisk je zelo hud. Vrnitev v obljubljeno deželo je namreč osnovno vodilo sionizma. Yitzhak Rabin, nekdanji premier, je Jude, ki emigririrajo iz Izraela označil za »najnižje med paraziti.« Christine Shalev je s svojo triletno hčerko odšla v Kanado. Pred odhodom je povedala tole: »Izrael razpada in dovolj je dovolj! Tukaj se počutim ujeto in upam, da bom v Kanadi našla svojo svobodo.« V letu 2003 se je v Kanado preselilo 6000 Izraelcev, dvakrat več kot leto poprej.
Vse bolj očitno postaja, da Izrael izgublja in njegovi kritiki to opažajo. Idilične sionistične sanje se utapljajo v krvi in vrtinčijo v spirali kaosa. Izraelska vojska lahko minira hiše domnevnih palestinskih gverilcev. Izraelska država lahko kljubuje resolucijam Združenih narodov, ki od Izraela zahtevajo, da se umakne na tako imenovano Zeleno linijo, mejo pred šestdnevno vojno leta 1967. Država lahko tudi omeji stavke. Lahko prikrije korupcijo. Toda ne more zadrževati ljudi znotraj svojih meja. In tukaj Izrael najbolj krvavi. Ljudje se izseljujejo predvsem zato, ker nihče noče živeti v permanentni vojni coni.
Izrael ima največjo in najbolj razvito vojsko v regiji, vendar ne more voditi večne vojne. Prepustiti mora pot diplomaciji in iskati mir s sosednjimi državami. Spoštovati mora mednarodno določeno Zeleno linijo in odstraniti zid. Prav tako mora z zasedenih ozemelj umakniti vse nezakonite judovske naselbine. To mora storiti, ker so vsi ostali poskusi zagotavljanja varnosti prebivalcem Izraela do sedaj tragično spodleteli. Vizija varnega zatočišča za Žide, ki jo je pred več kot sto leti razvil Theodor Herzl, bo živela le, če bo na Bližnjem Vzhodu mir. Vsaka kaplja krvi, palestinske ali izraelske, odnaša to vizijo stran in pomaga spakirati nov kovček.
Komentarji
komentiraj >>