Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 10. 3. 04, 19h: LIARS- They Were Wrong, So We Drowned (Mute, 2004) (3983 bralcev)
Sreda, 10. 3. 2004
arni



RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
TOLPA BUMOV
SREDA, 10. 3. 04, URA: 19.00
ponovitev, sreda 17. 3., ura: 10.00

Liars: They Were Wrong, So We Drowned (Mute, 2004)

V zadnjem času je sicer mogoče slišati dokaj veliko število »škripajočih« bendov, ki svoj zvok v prvi vrsti dolgujejo izročilu novega in ne – vala in jim v različnih oblikah dodajamo predloge »post«. A Liars v tej druščini v marsičem izstopajo, saj nikakor zgolj ne povzemajo ustaljenih vzorcev, temveč jih dodobra preoblikujejo in jim dajo tisto lastno noto, ki jih ločuje od preostalega glasbenega sveta in jim daje svojo specifično podobo. Še posebej to velja za novo ploščo "They Were Wrong, So We Drowned". Po tem, ko so namreč kritiki njihov prvenec (They Threw us in a Trench and Put a Monument on Top) kaj hitro razglasili za (sicer dober) primerek sodobne post-punk-dance glasbe, je frontmen benda Angus Andrew, ki se mu takšno karikiranje njihove glasbe zdi očitno preveč poenostavljeno in ki si v prvi vrsti želi imeti bend, ki se mu priznava tudi globlja umetniška vrednost, vrgel ven pol benda – točneje basista in bobnarja, ki ju je zamenjal Julian Gross, iz prve zasedbe pa ostaja kitarist (in igralec še drugih instrumentov) Aaron Hemphill.

Rezultat tega »kirurškega posega« v samo zasedbo je takšen, da Liars na novem albumu zvenijo, vsaj glede na prvenec, še veliko bolj raznovrstno in še težje opredeljivo – vkalupljenju v eno zvrst se je Angus torej gotovo uspel izogniti. A kljub temu da Liars v svojo glasbo mešajo vse od punka do elektronike in da njihova glasba v prvi vrsti sloni na dekonstrukciji ustaljenih ritmičnih vzorcev, sledijo neki ustvarjalni liniji, ki sicer kompozicijsko »razštelane« komade poenoti in jih naredi zanimive, ne zgolj na nivoju posameznega komada, pač pa celotne plošče.

A četudi bi si »lažnivci« morda želeli, da bi o njih govorili brez primerjav, bi bili lažnivci, če bi dejali, da vplivi v njihovi glasbi niso opazni tudi na novi plošči. Pa če govorimo o bendih, kot so Silver apples, krautrocku 70-ih, Matmosih ali že omenjenemu zvoku 70 in 80, na trenutke pa jih lahko primerjamo celo z odštekancem 90-ih, Beckom, s katerim so si vsaj na tej plošči v marsičem podobni tudi na vsebinski ravni – pa še kaj bi se našlo. A zakaj bi to bilo nujno slabo, danes je praktično vse mogoče primerjati z nečim in Liars imajo vsaj bogat izbor tistega, iz česar njihov zvok izhaja. Ob tem se ne bojijo niti razstavljanja ritmike niti preoblikovanja zvoka v neprepoznavne šume, ki je tako značilno za sodobno »post« sceno, niti se ne bojijo zaiti v razna psihadelična sanjarjenja (poslušajte le ambientalni sedmi komad »Read The Book That Wrote Itself« ali recimo zadnji, deseti komad »Flow My Tears The Spider Said«, ki se ponaša celo z raznimi zvoki narave, ki bi jih prej pričakovali v kakšnem new-ageu). In Liars ne pozabijo niti na linearne, že skoraj plesne vložke, ki ploščo razživijo in jo naredijo poslušljivo (lep primer zato je predvsem tretji komad There's Always Room On The Broom ), poskrbijo pa tudi za to, da je mogoče na plošči prepoznati tudi tisti za Agnusa »nehvaležni« zvok, ki smo ga jim doslej pripisovali.

Vokali so prepredeni z mistiko, metaforami, refleksijami, vsebinsko pa se napajajo iz skrivnostnega, v sodobni glasbi že skoraj pozabljenega sveta čarovnic in urokov. Nič čudnega, saj so skladbe nastajale v za to karseda primernem ambientu temačnih gozdov Hickory Lane blizu New Jerseya, družbo pa sta trojici lažnivcev delala tudi pevka Karen O. iz Yeah Yeah Yeahs, ki prijateljuje s pevcem Angusom (imenuje ga kar »King Of Uncool«). Iz iste zasedbe prihaja tudi producent David A. Sitek. In da se vse drži skupaj ima celotna plošča tudi zgodbo, pravzaprav gre za deset poglavij (vsak komad je eno poglavje), ki opisujejo bitko med čarovnicami in prestrašenimi prebivalci neke vasi. Za navdih je »krivo« napačno geslo, ki ga je kitarist »lažnivcev« vtipkal v iskalnik Google – namesto Broken Witch, kot je naslov prvega komada plošče, je namreč besedo Broken pomotoma »obogatil« s črko c za k-jem, tako da je v bistvu našel podatke o hribu Brocken (s piškavimi 1142 metri je to najvišji hrib severnega dela Nemčije), okoli katerega se na noč čarovnic (t. i. Valpurgina noč) zbirajo in plešejo čarovnice skupaj s samim hudičem – srednjeveška zgodba (katere izvor je sicer še starejši), ki je skrbela za strah in trepet v ljudski domišljiji pokristjanjenih germanskih plemen.

Kljub celovitosti (ali ravno zato) pa je potrebno povedati, da »They Were Wrong, So We Drowned« ni ravno plošča za vsak dan, saj zahteva od poslušalca določeno predanost in pozornost. Tudi zato poslušanje plošče vsaj po mojem mnenju ni najbolj primerno v trenutkih, ko želite doživljati katarzo skozi bolj preproste »razčefuke« post-punk bendov, ki jih ne manjka niti v zgodovini skupine Liars. Na tej plošči je te »preproščine« le malo. Veliko bolje pa se obnese, če se udobno naslonite, opustite pričakovanja in se prepustite bitki med temačnimi zlobnimi silami in nemočnimi žrtvami teh. In morda se vam bodo res prikazovali prizori, kakršne so v napetosti držali generacije germanskih vraževercev in morda boste lahko razumeli, zakaj v tej zgodbi mir zahteva svojo davek – v predzadnjem komadu namreč čarovnice uplenijo 14 vaščanov, da bi ostale pustili živeti, in plošča (ter s tem zgodba) se zaključi v že omenjeni new-agovski maniri, s čivkanjem ptic in zvoki iz narave. Obrišimo si solze in živimo naprej - mir se je očitno povrnil v vas ... vsaj za nekaj časa. Sedaj pa vas prepuščamo desetim poglavjem zgodbe, ki nosijo naslednje naslove:
Broken Witch, Steam Rose From The Lifeless Cloak, There's Always Room On The Broom, If You're A Wizard Then Why Do You Wear Glasses, We Fenced Other Houses With The Bones Of Our Own, They Don't Want Your Corn - They Want Your Kids, Read The Book That Wrote Itself, Hold And It Will Happen Anyway, They Took 14 For The Rest Of Our Lives, Flow My Tears The Spider Said.

Ob divjem plesu čarovnic na plošči "They Were Wrong, So We Drowned" skupine Liars sem se tresel Ronald Komar.


Komentarji
komentiraj >>