SREČKO, VSE NAJBOLJŠE
Ne slišite prvič in ne slišite zadnjič, da ima čez nekaj ur Srečko Kosovel rojstni dan. Star bo natanko sto let, kajti rojen je bil v petek 18. marca, materi Katarini in očetu Antonu v Sežani. Če zaupamo porodniškemu dnevniku babice Marije Celanove, se je Katarinina posteljica iztrebila ob dvaindvajsetih in trideset minut zvečer. In malo pred tem je na svet prijokal Felix Joseph, ki se je pridružil druščini treh sester in enega brata.
Njegova življenjska pot je bila kratka, vendar izjemno plodovita in genialna. Zato mu bomo posvetili Nove pisarije v dveh delih. Skušali vam bomo predstaviti njegovo ustvarjalno pot in obilico idej, ki jih je le deloma uresničil zaradi prezgodnje smrti v svojem dvaindvajsetem letu. Ob koncu prvega dela Pisarij vam bomo postregli z nekaterimi odlomki iz njegovih manj znanih proznih govorov, v drugem delu, čez teden dni, pa nekoliko več o njegovem delu v celoti.
Preden začnemo s prebiranjem tekstov, moramo povedati še nekaj dejstev o njegovem pisanju, kajti v to so nas prisilile zunanje okoliščine. Prvo dejstvo je sledeče: pisanje in delovanje Srečka Kosovela je bilo razdeljeno v več literarnih faz. Vsaka od teh je pomenila določen prelom s prejšnjo, čeprav je bila z današnjega vidika lahko čisto logično nadaljevanje. Teh prelomov s svojo lastno, čeprav kratko pisalno tradicijo se je Kosovel zelo dobro zavedal in prav on je bil tisti, ki jih je imenoval »prelomi«. Ne gre torej za izmišljijski produkt literarne zgodovine, kot smo jih vajeni. Gre za proces, ki si ga je določil Srečko sam. Kljub temu da se spremembe danes zdijo precej logične, so posamezna obdobja pri Kosovelu medsebojno radikalno drugačna. Svojo prvo liriko je sam imenoval »baržunasta lirika« in ta lirika Krasa in drugih sklopov je bila edina, ki smo jo poznali do šestdesetih let, ko so prvič izšle pesmi, ki jih je Anton Ocvirk, urednik Zbranega dela, poimenoval »Integrali«. V »Integralih« so zaobjete pesmi različnih tipov, prednjačijo pa konstruktivistične, ki jih je Srečko poimenoval Konsi.
In potem je šel Kosovel na počitnice v domači Tomaj. Julija leta 1925 piše prijateljici Fanici Obidovi o svojem 'preskoku na levo'. To je njegov izraz za preobrat k pisanju literature za proletarce in dvig njihove samozavesti. Prične s pisanjem programskih govorov, ki jih potem javno prebira, nadaljuje s pisanjem manjših manifestov in izdelovanjem lepljenk in vse dobi drugačen, nov ton. Do tu je vse precej jasno. Nekaterim teoretikom se zdi boljša prva, nekaterim druga poezija. Saj veste, soba ima lahko več kotov kot le štiri, odvisno pač od tega, koliko ljudi v njej debatira o Kosovelu. Če jih je osem, se bo prostor preoblikoval v oktagonskega.
Podobno se je preoblikoval tudi prostor v Društvu slovenskih pisateljev v sredo pred tednom dni, ko so z okroglo mizo počastili Srečkov rojstni dan. Miza je bila sicer kvadratna, toda morda se imenujejo takšna srečanja »okrogla miza« tudi zato, ker ima krog neskončno število kotov.
In prav na koncu je iz občinstva vstal Ciril Zlobec, ki je pozorno spremljal izpostavljanje teh in onih komponent v pisanju Srečka Kosovela. In poudaril lepo dejstvo. Da je magija pri Srečku Kosovelu prav v tem, da se, ne glede na to, kakšni so ljudje, ki se o njem pogovarjajo, kakšna mnenja imajo, vsem zdi dober. To je mnenje, ki se mu pridružujejo vsi. Da je Srečko Kosovel v kratkem življenju ustvarjal presežke, medsebojno različne, in da je preprosto dober.
Morda je res, da bi morali že končno sprejeti različna mnenja, ki jih imajo o Kosovelu literarni teoretiki in se sprijazniti z dejstvom, da se vsak spogleduje z njim iz svoje perspektive, vendar to še ni možno. To se lahko zgodi takrat, ko so vse njegove faze predstavljene enakovredno. Ko so vsi fakti odkriti in ko se govori zgolj pošteno. Kar pa se ne. Srečku se dogaja krivica, ker se, kadar se o njem govori, prevečkrat prikriva določena dejstva, ki spremenijo njegovo podobo. Ker se nerado omenja njegov prestop na levo. Ker se ljudem zdijo njegove ideje o proletariatu sporne in se jih iz ideoloških razlogov še vedno ne osvetljuje v pravi luči.
Pravzaprav lahko vzamete današnje Pisarije kot osvetlitev njegovega zadnjega obdobja, njegovega zadnjega leta življenja. Kajti ni nam prav, da se literarna teorija včasih obnaša, kot da je Srečko umrl eno leto prej, kot v resnici je, ali pa da govorijo o tem, da Srečko nikoli ni načrtoval knjige z naslovom »Integrali«, da so njegove črtice zgolj nekakšno lirično nadaljevanje opevanja Krasa, da se konstruktivistična faza prevečkrat določi kot njegova zadnja faza in da so si faze izmislili literarni teoretiki, ki tudi sami ciljajo na levo.
Ni nam prav, da nam govorijo, naj umetnost pustimo v okviru umetnosti in se naj je ne dotikamo z ideoloških perspektiv. In še v duhu zadnjih literarnih razprav tipa Jerry Springer: niti malo nas ne zanima, ali je bil devičnik, ko je umrl, in kakšna je bila teža njegovih mišic. To ne bi zanimalo niti Kosovela samega.
Kosovel je v zadnjem letu življenja pod vplivom ruskega konstruktivizma, ki mu ga je pozimi leta 1924 predstavil Ivo Grahor, ki je ilegalno prečkal sovjetsko mejo, pod vplivom branja Marx-Engelsovega manifesta, pod vplivom takrat že pokojnega Ivana Cankarja, ki je hodil predavat proletariatu v Trst, zagovarjal, da mora umetnost služiti ljudem, da jih mora spreminjati v samozavedajoče se osebe.
Načrtoval je proletarsko založbo, ki bi jo poimenoval »Strelci«, načrtoval knjige, namenjene delavcem, in uvode k tem knjigam je želel poimenovati »Integrali«. Glede naslova »Integrali« ni vse jasno. Nekje drugje omenja to kot samostojno ime za novo pesniško zbirko.
Zamislil si je celo ustanovitev zveze proletarskih pisateljev, ideja, ki ji ni bilo enake na tedanjih evropskih tleh.
Kosovel je želel oditi v Ženevo, pred Drušvo narodov, kjer bi izhajala slovenska revija v francoskem jeziku in bi opozarjala na nevzdržne razmere na Primorskem, ki je bila pod okupacijo - citiram - »pobalinske imperialne nacionalistične kapitalistične Italije«.
Kosovel je skupaj s Košakom, Gspanom in Kreftom prevzel uredništvo drugega letnika izhajanja revije Mladina, jo poimenoval kot revijo, ki ščiti proletariat in se zavzema za spremembe. Družil se je z marksistom Petrom Martelancem, ki je bil eden od dveh najtesnejših prijateljev, ki jih je imel Kosovel v študentskih letih. Menil se je z Ivanom Regentom, kasnejšim ustanoviteljem najprej italijanske in potem še slovenske komunistične partije. Opisoval je revščino, ki jo je občutil na lastni koži in verjel v propad okužene meščanske kulture in povzdig nove antikapitalistične. Nastopal je na recitacijskih večerih v Šentjakobskem gledališču in na enem v Zagorju. Predstavil je članek z naslovom »Kriza« in drugega z naslovom »Umetnost in proletarec«.
Poudariti želimo njegova zadnja delovanja, željo po korenitih spremembah in kritiko zakrnele meščanske kulture, o čemer največ napiše prav v svojem zadnjem letu življenja in o čemer se nerado govori, ker smo okuženi z ideologijami preteklosti in ker je bilo marsikoga strah, da ne bi izpadel takšen ali drugačen, če bi na to opozoril znotraj poetike Srečka Kosovela. Sicer pa naj spregovori Srečko Kosovel.
Odlomek iz članka Kriza:
»Vidim vas: majhni ste; ne zaradi števila, zaradi plahosti. Zakaj obupujete, ko se preraja človeštvo? Ena rešitev prihaja: rešitev človeštva. Vi pa ste maloupni in umirate. Ali ne čutite tega svetlikanja? Ali ne čutite gibanja množic? Novo človečanstvo vstaja. Kaj, če prihaja iz nižin! Ponižano je bilo. Kaj, če prihaja iz dna! Oskrunjeno je bilo. Kaj, če prihaja z nevihto in strelami! Tlačeno je bilo. Samo eno je: da prihaja, da prihaja! Odprite okna, odprite duri, osvobojeni človek prihaja! Poklonite se njegovemu trpljenju, pokleknite pred njegovim ponižanjem, pozdravite njegovo silo! Kajti iz trpljenja se je rodila radost, iz ponižanja poveličanje, iz sile vstajenje. Veliko trpljenja je bilo, veliko ponižanja! Ali ne radost ne poveličanje nista vstala iz njega pri nas. Jaz pa prinašam radost, poveličanje in vstajenje. V meni je čas, ko bo človek človeku: človek. V meni je čas, ko bo narod narodu: narod. Dajte mi roko, plahi, ponižni, zasužnjeni, dajte mi roko, da gremo v vstajenje…«
»Prihajamo. Z delom prihajamo, kajti le delo je neporušljiva vrednota. V delu je sila, a v sili vstajenje. In te zadušne razmere nas ne plašijo. Kaj, če je megla nad nami, nad meglo je sonce. Ono je luč, ki nam sije v to trpko sodobnost. Prihajamo, v znamenju umetnosti prihajamo. Ne one, ki se košati v obliki, ne one, ki se oblači po modi. Prihajamo, kakor smo: zdravi in bolni, veseli in trpki, vsi, kakor nas je rodilo življenje. Kajti človečanstvo umetnosti obstoji v tem, da se človeku približamo. Ne onkraj dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega, ne z nadčloveško lažjo; kakor ljudje prihajamo sredi dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega. Naša umetnost bo odsev naših življenjskih borb in našega iskanja, nje oblika pa bo rasla iz našega lastnega izpolnjevanja.«
Odlomek iz govora Umetnost in proletarec:
»Ob tej uri se vrši po vsem svetu nešteto predavanj, koncertov, recitacijskih večerov in gledaliških predstav. Pesniki čitajo javno svoje pesmi, pisatelji svoje povesti in romane, znanstveniki razlagajo svoje nove iznajdbe, igralci igrajo po gledališčih, glasbeniki proizvajajo koncerte, ki jih lahko čuje po radioaparatih tudi na tisoče kilometrov oddaljeni poslušalec. Predavalnice, gledališča, koncertne dvorane - vse je svetlo razsvetljeno, vse živahno; na tisoče ljudi posluša predavanja, koncerte, gledališke predstave. Po teh gledališčih, po teh koncertnih dvoranah, po teh predavalnicah bo vsakdo lahko opazil, da manjka glavni sestavni del človeške družbe: proletariat. Proletarec, ki mora opravljati v družbi najtežja in najpožrtvovalnejša dela, proletarec, na čigar ramah tako rekoč slone vsi kulturni narodi, proletariat, ki s svojim trdim in težkim delom pospešuje razvoj kulture, ta proletariat je postal popolnoma odrezan od kulturnih pridobitev človeške družbe.«
»To, kar se imenuje danes proletarska kultura, ni več samo demagoška fraza, kakor jo imenuje buržoazija. To je danes že živa resnica; proletarci dovršujejo in ustvarjajo iz svojega dela novo duševno kulturo, kulturo dela in borbe.
Buržoazija si je osvojila vse kulturne zavode in tudi usužnjila umetnike. Skušala jim je vzeti svobodno mnenje na ta način, da je razglasila parolo: umetnost zaradi umetnosti. Na ta način je hotela povedati: »Umetnik ne zanimaj se za to, kaj se godi v življenju, ali je to pošteno ali ne, pravično ali krivično, marveč piši, piši, umetnost zaradi umetnosti.«
S tem pa je odrezala umetnika od življenja, oddaljila ga je od pravrelca vsake umetnosti. Umetniki so se izgubljali v artističnih igračkarijah in pozabili, da je pravi smisel v umetnosti za človeka. S tem, da so razglašali geslo umetnost zaradi umetnosti, so samo nezavedno služili zgornjim deset tisočim, ki so na ta način previdno izvojevali zmago, da so ubranili resničnosti vstop v umetnost.
A razkol družbe, ki je nastal z vedno hujšim oddaljevanjem delavcev od parazitov, je ustvaril nove pogoje za rast in ustvarjanje umetnika, naložil je umetniku novo nalogo upodabljati življenje iz resničnosti, prenašati to resničnost v umetnostno obliko, oblikovati to resničnost v umetnost.«
Odlomek iz Razpada družbe in propada umetnosti:
Pred sledečim odlomkom govori Kosovel o težavah Slovencev in nazadnje o italijanski okupaciji. Nato prične:
»Res je,« mi bo odvrnil lepoumni estet, »toda to vendar nima pomena za umetnost. Umetnost ima sama svoje zakone in je vzvišena nad vsakdanjostjo.«
»Vidite, to je tista beseda,« odvrnem estetu, »vzivšena nad vsakdanjostjo.« To je tista beseda, v kateri je vsa skrivnost našega propadanja. Rajše hlapčujemo in sanjarimo, kakor da bi živeli in si vladali. V času, ko nas tepe bič evropskih imperializmov, poklekamo pred Boga in molimo za svoje pravične gospodarje. In ti gospodarji nam pustijo Boga in vzamejo vse pravice, ki jih je Bog dal človeku. Kaj pomeni »vzvišen nad vsakdanjostjo«? To pomeni: pljuj mi v obraz, izvrtaj mi oči, samo moje sanje mi pusti, tepi me, s škorpijoni me tepi, zato da se pokorim za vse grehe, ki so jih naredili v teku 2000 let kralji in papeži, carji in kardinali. To pomeni »vzvišen nad vsakdanjostjo«. In najbrž pomeni še tole: »Molil bom Boga in se mu zahvaljeval, da mi je dodelil milost, da trpim in da se v trpljenju očiščam.«
Ta namišljeni pogovor je verna slika našega duševnega življenja. Izmikanje realnosti, bojazen pred trdo in brezobzirno palico vsakdanjosti in kot nujna posledica popolna dezorientacija v vseh še tako neobhodnih in važnih življenjskih vprašanjih. Mest, da bi naš razbiti voz razvoja spravili v tek, da bi si predočili neizbežen propad slovenske bodočnosti, ki nas čaka, ako bomo prekrižanih rok stali pred tekočimi dogodki, stopamo iz realnosti v nejasen misticizem in v ekscentričen solipsizem lastnega izpopolnjevanja.«
Vse najboljše, Srečko, ti želi Petra Slatinšek.
Komentarji
komentiraj >> A exchange arrhythmogenic greatly, removal.
uuduvaqay [17/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>
V urea, recommended delegated, lag, interphalangeal, vara.
isaxnecu [17/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>
Controlling slab, torsion posture view data.
abinabuyam [17/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>
Only structures ears; nonsteroidal thin.
eqwqqucehod [17/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>
Mortality bidder inject ascertaining teicoplanin.
onmvofcaxfet [17/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>
Re: Rojstni dan Srečka Kosovela
Maja [15/04/2005]
Dej poenostau! Kratek uvod, bistvo, poudarjen point. Kdo teu čitou tkole zaštrikano...
odgovori >>