Že zdaj lahko z gotovostjo zatrdimo, da bo tudi Désinvoltura, aktualni album PSYCHO-PATH in prvi po izdidu soundtracka za FARIČEV Terminal leta 2001, presežek v domači diskografski beri letošnjega leta.

Zakaj je torej ocenjevanje njihove nove plošče nehvaležno početje? Iz preprostega razloga: ker poznamo potencial skupine in njen inteligenten, premišljen način delovanja – jasno je, da je četverica pri svoji godbi z vsem srcem in možgani – od nje pričakujemo več kot od kakšnih začetniških ali manj obetajočih zasedb.

Plošča – skupinsko delo s teksti, ki jih je večinoma prispevala vokalistka in glavna protagonistka benda MELI – je namreč zrel izdelek, ki bi mu na prvo žogo težko kar koli očitali. In ravno zato bi pričakovali, da nas bo Désinvoltura preprosto odpihnila. Kemper Boyd, pesem o liku iz romana JAMESA ELLROYA, moškem v ženskem telesu, ki po uvodni Loudspeaker dejansko otvori ploščo, namreč to tudi obljublja: šus brez primere, ki ne gre le v ušesa, ampak tudi v pete.

Tempo z ostrimi kitarami in odličnim MELIJINIM vokalom držijo prek naslednjih dveh komadov Tough Cookie in Lynch (the) Girl, ki je nekakšno posvetilo DAVIDU LYNCHU. Nato preidejo v mirnejše, a zato nič manj privlačne vode s komadom Weapon of Opportunity, na katerem z vokalom sodeluje sam DÄLEK, ki je lansko poletje navduševal tudi tukajšnje koncertno občinstvo in tako prišel v stik s člani PSYCHO-PATH, ki so ravno tedaj v domačem vadbenem prostoru snemali novo ploščo.

V naslednjih dveh komadih se skupina ponovno vrne k ostrejšemu zvoku in naspidiranemu ritmu v komadih Homegrown Queen in Mental Body, da bi v Crisp Night Air ponovno pokazali, kako obvladujejo stopnjevanje baladnejših tonov in zamolklega MELIJINEGA vokala do hrupnega kitarsko-bobnarskega in vokalnega razčefuka, h kateremu pripomorejo še KLEEMARJEVE klaviature.

V zadnji četrtini plošče izstopa udarnejša Sonny, album pa zaključujeta manj izraziti Gut level in The hell outta dodge, v katerem na klaviaturah gostujeta KLEEMAR in HANNES JAECKL.

Kljub vsem dobrim lastnostim, ki smo jih do zdaj našteli, pa nas plošča Désinvoltura – če potegnemo črto – pušča nekako nepotešene. Ob izvrstni tehnični interpretaciji in nekaterim odličnim štiklom v drugi polovici intenziteta albuma pade, muzika zaide v nekoliko bolj predvidljive vzorce. Razlog, da album na trenutke s prečiščenim zvokom deluje celo nekoliko sterilno, pa gre morda pripisati produkciji J. KELLA, ki je s PSYCHO-PATH sodeloval že na prejšnji plošči. Kar pogrešamo, je za malenkost več feelinga, morda več umazanosti, nečesa nepredvidljivega, kar bi nas dejansko premaknilo in spodmaknilo tla pod našimi nogami.

Čeprav gre za do zdaj najbolj dodelano ploščo PSYCHO-PATH, s katero skupina cilj tudi na tuja tržišča, si tako želimo, da naslov plošče, Désinvoltura, skupini napoveduje še svetlejšo prihodnost. Beseda namreč po ERNSTU JÜNGERJU pomeni stanje duha, ko si nedotakljiv in se lahko zato osredotočiš premočrtno na svoj cilj – in to je stanje, za katerega PSYCHO-PATH menijo, da se v njem nahajajo po desetih letih obstoja. Cilji so jasni, četverica pripravljena na delo in uspeh.