Gibanje za pravo seksualno kulturo se je začelo koncem prošlega stoletja na severu. Pred četrt stoletja so izdali higijeniki vseh dvajsetih nemških univerz oklic na vstopajoče akademike kot svarilo proti spolnim kugam in bodrilo k spolni zdržnosti. Od takrat se je zanimanje za spolno vprašanje zelo razširilo. Gibanje je doseglo že vidne uspehe.
Pisalo se je leto 1925. Freudova teorija zatirane seksualnosti ni bila več senzacija, ampak pomemben del družboslovne paradigme. V Nemčiji in celo v konzervativni Avstriji so ženske obiskovale volitve. Na deviško mladi ljubljanski univerzi pa je vladalo zadušljivo ozračje devetnajstega stoletja. Zadnja trditev zveni nekoliko ponižujoče, kar ne pomeni, da je popolnoma brez osnove. Ljubljanska univerza je namreč organizirala predavanja, ki so bila v primerjavi z nekaterimi dosežki takratne Evrope milo rečeno nazadnjaška. 5. marca 1925 je imel dr.Anton Brecelj v okviru »socijalno pedagoškega krožka« predavanje o seksualnem problemu in inteligenčnem naraščaju. Že samo dejstvo, da je seksulnost definiral kot problem, kaže na vsebino predavanja, ali boljše rečeno: moralne pridige. Začel je, kot se pri moralistih večkrat dogaja, kar z lastnimi izkušnjnami:
Ko sem bill še jaz na univerzi, se je zdelo pusto veseljačenje kot nujen in bistven del visokošolskega življenja; brezmejno in brezsmiselno popivanje po krčmah, posedanje po kavarnah, obiskovanje javnih hiš in zalezovanje žensk je veljalo kot nekako potrebnon pripravljanje za bodočega inteligenta – narodnega voditelja. Kajpada je zahtevalo tako razbrzdano življenje ogromno žrtev, tudi naš narodič je izgubil mnogo cvetja, ki je obetalo najlepše sadove.
Dr. Brecelj je imel zanimivo teorijo. obnašanje akademikov naj bi bilo za časa veselih dvajsetih let v moralnem smislu na višji ravni, kot četrt stoletja nazaj. Sodeč po njegovih ugotovitvah je moralo biti študentsko življenje v Ljubljani zares dolgočasno.
Tekom četrt stoletja, ki ga jaz morem zasledovati, se je izvršil v tem pogledu znaten preokret na bolje. Malokdo izmed akademikov ali inteligentov se še ponaša s pijančevanjem, s sabljaškimi junaštvi ali ljubavnimi pustolovščinami. Ako kdo take in podobne stvari doživlja, jih pred javnostjo skriva, ker ga je sram, znak, da se javno mnenje v teh krogih obrača navzgor.
Kljub temu je Brecelj ugotovil, da situacija še zdaleč ni rožnata. Pravkar minula prva svetovna vojna je po njegovem mnenju nesramno upočasnila nujen civilizacijski razvoj od razuzdanosti k sodobni spolni etiki:
Svetovna vojna je nravni prerod močno zavrla. Splošna in groba užitkaželjnost se je med vojno in še bolj po nji razpasla v vse ljudske kroge, tudi med akademskim naraščajem opažamo zle posledice strašne svetovne vihre. grozotno sliko nravne propalosti in poživinjenosti nudi življenje v mestih in celo na kmetih, ki tone v materialističnem močvirju.
Ne smemo pozabiti, da je dr. Brecelj predaval študentom in ne podeželskim otrokom. Kljub temu jih je nagovarjal kot izrazito nezrele osebe, ki vedo o spolnosti bore malo, ali še boljše: popolnoma ničesar:
Več ali manj močno se budi v vas spolnost. Vse vaše okolje, življenje samo, slovstvo in umetnost, puhti iz sebe omamno soparo poltenosti, v vseh možnih oblikah se nam predstavlja spolno izživljanje kot višek blaženosti. V tej smeri vas žene tudi neka notranja pol- in podzavestna sila. Nevarna je ta razvojna doba, ki jo ravnokar preživljate.
Začetek spolne spolne zrelosti je naš pisec za razliko od modernih seksologov postavil za nas nerazumljivo visoko. V njegov prid govorijo raziskave, ki povdarjajo, da se je spolna zrelost še pred nekaj desetletji pojavljala kasneje kot danes. Kljub temu je očitno, da je Brecelj pretiraval, saj je trdil, da polna razvitost spolnih organov še ne pomeni seksualne dozorelosti. Po čem sodimo, da je človek dosegel to stopnjo, pa ni povedal:
Tam v sredi drugega desetletja se v naših razmerah zaključuje otroška doba, ko so otroci obeh spolov, dečki in deklice, telesno in duševno še povsem enaki. Da se torej ves ta razvoj izvrši, treba časa. Človek je razvit in dorasel tam sredi tretjega svojega desetletja, možki bližje tridesetemu, ženske bližje dvajsetemu letu. Napačno je torej mnenje, da je človek spolno zrel, ko se mu pojavi ali začenja delovanje spolnih žlez. Spolna zrelost nastopa s telesno doraslostjo, torej v tretjem desetletju.
V teh ugotovitvah se je po vsej verjetnosti skrivala nič kaj medicinska želja avtorja po omejitvi mladostniške spolnosti. Bistroumne in hormonov polne študente bi najbrž težko prepričal, da še niso sposobni spolnega dejanja. Nenazadnje bi mu lahko marsikateri akademik pomolil pod nos svoje bogate izkušnje. Dr. Brecelj se je zato rajši držal usmeritve, ki jo je zagovarjal ljubljanski škof Jeglič. Študente je skušal zastrašiti s primeri iz narave:
Človek more, kakor vemo, spolno se udejstvovati že poprej, med svojim spolnim razvojem, toda tako prezgodnje spolno udejstvovanje je v kvar njemu samemu in pa potomstvu. Človek kot organsko bitje se v tem pogledu bistveno ne razlikuje od živali in rastlin. Živinorejci skrbno preprečujejo prezgodnje parjenje plemenske živine. Kvarne posledice prezgodnjega spolnega življenja so pri človeku pač hujše, ker je bolj nežno sestavljen in posebno na živčno stran bolj občutljiv in rahel.
Prepričanje o spolnosti kot nujnemu delu človekovega življenje, ki ga je zmagoslavno ponesla v svet dunajska psihoanaliza, je doseglo tudi izrazito konzervativnega doktorja Breclja. Seveda se je tej novosti z vso močjo uprl:
Druga zlonosna zmota, ki je v splošnem razširjena in velja celo kot nekako higiensko vodilo, je pa trditev, češ da je spolno življenje nekakšna fiziološka potreba in da je spolna zdržnost kvarna zdravju in življenju.
Takšne trditve je napadel s primerjavami, ki bolj sodijo v dobo sholatičnih srednjeveških razprav, kot pa v dvajseto stoletje:
Ako se posamično bitje spolno ne udejstvuje, ne pomeni ta spolna vzdržnost zanjo kake škode, marveč celo znatno korist. Enoletne cvetice, ki se jim prepreči cvetenje, postanejo dvo- ali celo tri- letne, po cvetenju pa usahnejo. Metulji navadno poginjajo brž po sparjenju, ako pa se ne morejo spariti, prezimijo. To življenjeslovno dejstvo so poznali že stari Grki; tekmovalci, ki so se pripravljali za telesne ali duševne tekme v olimpiji, so morali živeti zdržno.
Na koncu svojega zagovarjanja spolnega stradanja si je privoščil celo v nebo vpijočo laž:
Da bi bila spolna zdržnost zdravju škodljiva, ne trdi noben zdravnik strokovnjak ali učenjak.
Freud bi se prav gotovo obračal v grobu. Če bi bil mrtev, seveda. Dr. Brecelj pa je mirno nadaljeval z napadom na eno izmed osnovnih človekovih pravic: Spolno življenje kot zasebno stvar posameznika. Ta liberalna ideja naj bi nasprotovala naravnemu redu, kot ga razume kristusov evangelij. Človek sicer ima svobodno voljo, a kaj mu to pomaga, saj ga doleti pravična kazen, če se upre naravni ureditvi:
Tretja zmota, ki se uveljavlja med novodobno družbo pod geslom svobode, je mnenje, češ, da je spolno življenje prav zasebna stvar posameznika, zadeva, ki s ene sme vanjo vtikati nihče drugi, tudi družba ne. Zares, vsek človek ima pravico do spolnega dejstvovanja, ta pravica pa ne pomeni samovoljnosti ali poljubnosti v vsakem pogledu. Zanj velja neki red, ki se mu mora pokoriti, sicer nastopijo neizogibne kazni. človek ni suveren, marveč je kot živa prirodnina povržen nekemu redu, ki se mu pravi prirodni zakon, kot razumo bitje pa nravnemu redu, ki nosi ime nravstvenost ali etika.
Pod geslom svobodne ljubezni se ne skriva samo katoliški greh. Prevelika spolna dejavnost naj bi imela za posledico hiranje telesnega življa. na tej točki se kaže Brecelj kot nekakšen antifreud. Upoštevanja spolnega nagona ne vodi k zadovoljitvi in s tem k zdravju, ampak k popolnem fizičnem propadu in duševni bolezni:
Spolna razbrzdanost povzroča strahotno in sramotno šibo spolnih kug. Ako uide kteri pretkani razbrzdanec tej kazni, zapade drugi, ta je hujša: vsekovrstnim živčnim boleznim in neki duševni praznoti, ko se življenje pristudi človeku, ki živi v sijajnih razmerah. Na drugi strani proizvaja in množi spolna razbrzdanost tajno in javno prostitucijo, ki je pravi omiki zasmeh, nezakonsko materinstvo, nezakonsko deco, ločene zakone, zanemarjeno in posirovelo mladino, čedalje večjo potrebo po bolnicah, umobolnicah, hiralnicah, zavetiščih za otroke in matere, poboljševalnicah, kaznilnicah – skratka po družabnih ustanovah, katerih vsaka pomeni hudo in vedno odprto rano na družabnem telesu.
Svobodna ljubezen naj bi bila torej nesramna prevara liberalistične družbe, ki se ne ozira na moralo. Že samo poudarjanje svobode je velika laž. Brecelj idealističnemu študentskemu polušalstvu ni ničesar prekrival. Svoboda je po njegovem nekaj kar ne obstaja in tudi ne more obstajati:
svobodna ljubezen je geslo novodobnega lahkoživstva. Akademik se mora zavedati, da tiči v tem omamnem geslu gola nesmiselnost in da izvajanje proste ljubezni vodi samo v gmotno in duševno gorje. Svobode nima človek ne v telesnem ne v duševnem svetu. more sicer prestopati naravni red, a ne brez kazni. Prestopanje prirodnih zakonov ni svoboda, marveč suženjstvo. krotenje svojih tudi pravičenih zahtev nas približuje pravi svobodi, ki naj diči zares izobraženega človeka.
Ženske problematike se v tem predavanju ni preveč dotikal. Za maloštevilne študentke je, kot se spodobi, napisal posebno predavanje, bolj primerno za žensko pamet. Vseeno je za njihove probleme na svoj konzervativen način pokazal veliko zanimanja in celo simpatij. Spolna svoboda po njegovem prepričanju žensk ne osvobodi, ampak zasužni:
Tudi, če se ženska sama po sebi uda svobodni ljubezni, navidezno prostovoljno, ni tako njeno ravnanje toliko svobodno, kakor pri možkem, ker je ženska po trpnem značaju svoje duševnosti v slabšem položaju nasproti moškemu, ki je mnogo bolj dejalen, silovit. Svobodna ljubezen, tudi če se izvršuje sporazumno, znači za moškega nasilje, za žensko pa suženjstvo.
Komentarji
komentiraj >>