V današnjem odprtem terminu za glasbeno redakcijo se bomo ukvarjali z enim izmed bolj odmevnih dogodkov v svetu glasbene industrije v zadnjem času. Kontroverzni bootleg ameriškega didžeja Danger Mouse-a Grey Album je od 24. februarja, ko je postal dostopen javnosti na medmrežju, poskrbel za vsesplošno mobilizacijo aktivizma in to z obeh strani glasbenega posla. Potem ko je založba EMI, kot domnevna nosilka pravic skupine The Beatles, prepovedala izdajo dotičnega albuma, je Danger Mouse zadevo ponudil interesentom kar na svetovnem spletu. Zadeva je v trenutku postala velika uspešnica, saj si je album v enem tednu na svoje domače računalnike prelilo prek 100.000 uporabnikov. Za tiste, ki še niste nič slišali o tem: Grey Album je projekt, v katerem je Danger Mouse uporabil zvočno osnovo Belega albuma skupine The Beatles in gobcajoče izpade njujorškega žnablarja Jay-Z-ja z njegovega Črnega albuma, vse skupaj pa prav nič po naključju zapakiral v sivino Sivega oz. Grey Albuma.
Zadeva Grey Album se je razvila v svetovni protest proti copyright kartelu glasbene industrije, potem ko se je v spor vmešala tudi RIAA (Recording Industry Association of America). Mimogrede, bo RIAA prekleto težko dokazala, da so uporabniki zopet »kradli« muziko, saj ta v resnici nikoli ni izšla in se zastonj ponuja v svetovnem spletu. Grey Albuma se ne da kupiti v trgovinah, pač pa si ga lahko svobodno pretočite z interneta. Dejstvo, da je Sivi album zastonj, je zelo pomembno. Ne samo, da to jezi RIAA in na ta način spodbuja folk, da se mu jebe za avtorske pravice, pač pa s tem posega v samo osnovo kapitalizma, ki pravi, da je treba vsaki stvari obesiti ceno. Takoj, ko neka stvar postane zastonjska, ljudje enostavno nočejo več tistega, za kar je treba plačevati, s čimer pa se celoten sistem poruši.
Torek, 24. februarja, ki so ga pompozni Američani neskromno poimenovali kar Sivi torek z znano konotacijo na Črni petek, ko je prišlo do znamenitega zloma njujorške borze in posledično do velike gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja, bo vsekakor zaznamoval glasbeni posel v bodočnosti, vseeno pa smo še svetlobna leta daleč od dneva, ko bodo korporacije nehale dušiti glasbeno ustvarjalnost ljudi. O protestu in vseh ostalih peripetijah okrog Sivega albuma si lahko preberete na naslovu www.greytuesday.org in www.downhillbattle.org. Dejstvo, ki mene pri vsem skupaj še najbolj žalosti, pa je to, da je še enkrat več toliko prahu dvignila muzika, ki si tega pravzaprav ne zasluži. Sivi album je, zelo na kratko povedano, pač zelo siv.
Komentarji
komentiraj >>