Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PLAYDOH – Fragments (Peter, I´m Flying!, 2003) (2862 bralcev)
Torek, 10. 2. 2004
Bozji_dar



Playdoh, ki so svojo drugo ploščo Fragments izdali pri nekaj manj znani francoski založbi, zato pa nič manj zanimivi in agilni Peter, I'm Flying! Records, so nas s svojo zanimivo in okusno mešanico elektronike in post-rockerske estetike, povsem nepripravljene zadeli v Ahilovo tetivo. Muzika, ki jo gojijo na albumu v najboljšem možnem duhu, nas zadane s svojo preprosto lepoto in neposrednostjo, ki deluje predvsem na čutno dojemanje zvočnih krivulj ujetih v sicer hladnem binarnem zapisu. In čeprav na prvi posluh plošča deluje kot povsem spodoben elektronski izbruh, nas ob zbranejšem uživanju prav gotovo ne pusti mlačnih. Kitara s svojim organskim zvokom poskrbi za toplino skladb in mene osebno močno spomni na početje kakšnih Chessie ali pa v tem trenutku in v tem geografskem prostoru malce bolj aktualnega Sandra Perrija alias Polmo Polpo iz založbe Constellation. Skladbe, kot so Hotel Roma, Ardor in Kastrup Airport delujejo prekleto sveže pa čeprav smo se tovrstne godbe zaradi njene predoziranosti v zadnjih letih že kar malo naveličali. Nemara gre to originalnost in svežino pripisati prav manjši mednarodni pozornosti, ki jo je bila deležna francoska indietronica.

Preden povemo še kaj o današnji plošči Fragments, se velja ustaviti tudi pri založbi Peter, I'm Flying! Records, ki jo je izdala. Agilna mlada ekipa iz francoskega mesta Rennes se je skoncentrirala na promocijo aktualne francoske indietronike, ki s svojo eksperimentalnostjo in naredi-sam držo ali pač kakšno tretjo odliko, uspeva na novo definirati termin francoske elektronike, na katerega smo s koncem devetdesetih v veliki meri že pozabili. S serijo Pardon My French so usmerjeni v samo bazo novih, prihajajočih talentov, katerim se nedvomno obeta še lepa kariera, ali vsaj širša opaženost v prihodnosti.

Pa se vrnimo nazaj k projektu Playdoh in njihovi plošči Fragments. Seksi zveneči vokali, tako ženski kot moški, ki se pojavljajo v komadih Hotel Roma, True, Tout Me Parle in Ardor dodajo še eno dimenzijo že tako hvalevredni glasbi projekta Playdoh. Če vokali v elektroniki v zadnjem času postajajo že kar nekakšna stalnica, da ne rečem celo zahteva, je že znano dejstvo, ki pa zaradi tega ne meče slabe luči na današnje goste. Še več. Kvečjemu potegne še kakšno dodatno vzporednico s sorodnimi artisti, npr. s Christophom Kurzmannom, ki veselo prepeva na Fleischmannovem zadnjem albumu Welcome Tourist, ali pa z islandskimi draguljčki Múm.


Komentarji
komentiraj >>